Pot aprilske ovnice

So bile prve besede, ki sem jih izrekla svoji osebni zdravnici, ko sem jo prvič obiskala po 14. dneh od rušilnega dogodka (opisala sem ga v prejšnji objavi https://potaprilskeovnice.com/2019/08/08/potres-10-stopnje-obsezno-rusenje-1-del/). Zaloga pomirjevalnih tablet, ki sem jih dobila po par kratnem obisku dežurne zdravniške službe, je počasi kopnela. Bile so zvesti organizatorji mojega počutja teh prvih dni. Sprostile so vsako mišico, vase vsrkale vsako solzo in moje dojemanje celotne situacije zagotovo zameglile vsaj za 50%. Vsakič, ko sem čutila, da se mi srčni utrip veča, da imam nemirne noge, da me stiska v prsih sem po nasvetu zdravnika, ki mi jih je takrat predpisal, vzela eno tabletko. Naj vas opozorim, da sama nisem ravno med gorečimi podpornik farmacije. Redno ne jemljem nobenih tablet in tudi protibolečinske vzamem šele takrat, ko je zares hudo. Vendar, ko je človek v resnični stiski, bi posegel po čemerkoli, samo da bi mu pomagalo vsaj na trenutke omiliti bolečino. Vem, obstajajo junaki, ki bi celotno situacijo prestali brez pomirjevalnih tablet, ampak, napad panike, ki sem ga sama doživela prvič v življenju, vam povem, ni mačji kašelj in še danes bi za tak primer, vzela tableto.

Prvi napad panike

Doživela sem ga dober teden po dogodku. Glava me je močno bolela in občutek sem imela, kot da na prsih nosim kamen. Težko sem dihala in nikakor nisem mogla umiriti bitja srca. Prišla sem domov in legla v posteljo ter prižgala televizijo, v želji, da me uspava in tako umirim telo. Slika zaslona je bila totalno popačena, zamegljena. Nisem vedela, ali si le domišljam, ali res slabo vidim? Nikakor nisem mogla prebrati podnapisov. Očesa sem izmenično odpirala in zapirala, da bi se mi slika izostrila. Postala sem nervozna, kaj se dogaja, ali bom mar oslepela? V glavi mi je začelo piskati.. Tisti piiiiiip, ki se ti ponavadi pojavi, ko poslušaš glasno glasbo. Komaj sem uspela na telefon natipkati partnerjevo številko in mu povedati, da ne vem kaj se dogaja ampak, da nisem dobro. Prihitel je iz službe, jaz sem ležala v postelji in imela, kot mi je kasneje dejal, čudne epizode. Razpoloženje mi je zanihalo na vsakih par minut. Stanje se je pričelo umirjati šele takrat, ko sem vzela pomirjevalno tableto. Vid, dihanje in glava pa so se izboljšali po približno treh urah. Tokrat sem se prvič res resnično zaskrbela zase.

Paniko je zelo težko obvladati. Panični napad se lahko zgodi nenadoma. Vaše razpoloženje je lahko pred tem čisto okej, pa bo kljub temu prišlo do njega. Občutki, ki jih med napadom doživljaš so eni izmed bolj groznih, ki sem jih kdaj doživela. Prepleteni so z izrednim strahom, tesnobo, žalostjo in občutkom paralize – ne moreš se premakniti, počutiš se ujeto. V tem primeru, sva bila oba s partnerjem pomirjena, da sva lahko hitro ukrepala in posegla po rešitvi situacije – tableti, saj bi me v nasprotnem primeru posedel v avto in odpeljal k zdravniku. Paničen napad se mi je ponovil do danes ponovil še vsaj nekajkrat. Vsakič se je bilo z njim težko spopasti, vendar, ker sem že približno vedela za kaj se gre, sem si znala vsakič bolje tudi pomagati.

Velikokrat so mi bile v pomoč spodnje afirmacije, ki sem si jih ponavljala.

Konec

Nekega jutra, 14. dni po rušilnem dogodku, sem se ob pitju kave globoko zamislila. Ob pogledu na škatlico pomirjevalnih tablet sem se vprašala, ali bodo moje počutje in moje življenje od sedaj naprej resnično kreirale tablete? Zmrazilo me je po celem telesu. Spomnila sem se vseh tistih ljudi s psihiatrije, ki sem jih včasih gledala po televiziji, kako brezvoljno so gledali skozi okna in kako žalostni so bili videti. Ali bo moja hči tudi gledala tako apatično mamo? Bo čez 10 let rekla, da je pogrešala “trezno” mamo? V tistem trenutku, ko sem pomislila na otroka, sem se nepreklicno odločila, da sem s tabletami opravila. Oblekla sem se in se napotila do osebne zdravnice.

“Potrebovala bi pomoč”

Odločena, da želim pomoč psihiatrične stroke, sem v čakalnici nekaj časa čakala, da me je zdravnica sprejela. Ko sem stopila v ambulanto, me je pogledala z žalostnimi očmi, vedela je namreč kaj se mi je zgodilo. “Potrebovala bi vašo pomoč. Ne želim se več zdraviti s tabletami. Ali obstaja kakšna druga rešitev?” so bile prve besede, ki sem jih izrekla. Opisala sem ji vse kar se mi dogaja in kako se počutim. Nujno me je napotila v Center za duševno zdravje. “Pojdi čim prej, nič ne čakaj. Mislim, da ravno danes delajo popoldan.” mi je rekla. Kljub vsemu, mi je napisala še en recept za uspavalne in pomirjevalne tablete – saj veste, kot doktorji to radi predpišejo – za vsak slučaj in na to sem odšla. Čakala sem, da bo ura odbila 12:30 in jim bom lahko šla potrkati na vrata.

Center za duševno zdravje

Prišla sem pred veliko belo hišo. Vse je bilo videti čisto novo, sterilno. Partner me je pripeljal na parkirišče in tako sva skupaj odšla noter. Priznam, stisnilo me je pri srcu, ko sem se zavedala, da grem k psihiatru. To je na nek način pri nas še vedno tabu. Ljudje lažje povedo, da so bili pri zobozdravniku, osebnemu zdravniku, kot pa da so bili pri psihiatru. To se ne govori, tam te nihče ne sme videti in ti ne smeš tam srečati nikogar, ki ga poznaš. Iz izkušnje vam povem, da ko prvič stopiš čez vrata ustanove kot je Center za duševno zdravje, moraš imeti veliko volje in zares močno željo, da si želiš njihove pomoči. V nasprotnem primeru, razen če si prišel samo po recept za tablete, ti ne bodo mogli pomagati. Vedeti moraš točno po kaj si prišel in biti pripravljen ljudem, ki jih vidiš prvič v življenju, zaupati vsa svoja občutja in vse svoje misli, strahove. Ker je čas omejen, moraš biti to hitro pripravljen deliti. Včasih se ljudje lažje zaupamo, ko se pred tem vsaj nekaj časa pogovarjamo z določeno osebo. Ko pristopiš do doktorja, te možnosti ni. Kratki čas se lahko pogovarjata o nečem splošnem ampak potem je treba preiti k bistvu. Menim, da je vse odvisno od tega, kako dober je doktor. Verjamem, da nekateri nimajo občutka za paciente in jih že z svojo energijo odbijajo od tega, da bi se jim lahko zaupali. Jaz sem hvala bogu imela odlično izkušnjo z odlično psihiatrinjo. Vsaka njena beseda se je sprogramirala v mojih možganih. Iz začetnega strahu in vseh spominov, ko mi je kdaj kdo razlagal, da so vsi psihiatri malo čez les, da so čudni in brez občutka za ljudi, sem prišla do točke, ko se mi je bilo težko posloviti od nje. Veselila sem se naslednjega termina, saj sem iz vsake najine debate, iz centra odšla veliko bolj pomirjena kot sem prišla.

Vse izkušnje, ki jih imam z dotično psihiatrinjo, bom opisala v enem izmed naslednjih prispevkov. Od nje sem se zares veliko naučila in v času zdravljenja je bila res ena svetla točka v mojem življenju.

Za konec bi rada napisala še to, da sem ob vsem tem spoznala, da ni sramotno poiskati zdravniške (psihiatrične) pomoči. Zdaleč od tega. Vsak, ki se za to odloči bi moral biti stigmatiziran kot pogumen, ne kot “zablužen”. Verjamem, da imate morda nekateri slabše izkušnje ali ste slišali, da nekateri niso bili zadovoljni z njihovim delom. Strinjam se tudi, da lahko naredijo veliko korist ali veliko škodo. Lahko te usmerjajo pravilno ali nepravilno. Pogoj pa je, da za kakršnokoli izkušnjo, moraš preko sebe in jim zaupati. Zaupati moraš njihovemu delu. V nasprotnem ne moreš pravilno oceniti njihovega dela, saj temeljijo na tem, kar jim sam poveš.

Vesela bom, če boste vsi tisti, ki imate kakšne izkušnje iz tega področja medicine, tudi kakšno izmed njih, podelili z menoj in vsemi, ki spremljajo ta blog.

28. marec. Ura je 7:15 minut. Četrtek je. Sonce skrivnostno kuka skozi nekaj majhnega prostora okna, ki ni prekrito z žaluzijami. Jutro je toplejše kot ponavadi. Odprem oči in preverim telefon. Mama mi še ni poslala nobenega sporočila. Za trenutek dobim občutek, da nekaj ni povsem okej. Ampak nisem človek, ki bi po naravi vzganjal paniko. Vse je okej, mogoče danes spi dlje kot ponavadi.. Ali pa me že čaka z kavico iz Petrola v cvetličarni kjer skupaj delava in je že v svojem ustvarjalnem elementu. Ob vsej jutranji naglici, ki je naravna značilnost našega domačega Team-a (ki, ga sestavljam jaz, moj bodoči mož in hčerkica) ni kaj prida veliko časa za globoko razmišljanje. Za to je tudi danes tako kot vsak dan na vrsti hitra rutina. Umivanje, hitro oblačenje, zbujanje hčerke v stilu “Zbudi se, zamujamo” in pitje kave stoje, med tem ko si pripravljam malico za v službo. Odhitimo vsak na svojo stran. Peljem se proti cvetličarni v svoji modri streli (kot ljubkovalno poimenujem svojega Saxoja), na radiu predvajajo pesem, ki me to jutro napolni z energijo. Počutim se dobro in zdi se mi, da je pred nami lep sončen dan.

Ura je 8:00. Ograja okrog cvetličarne je zaklenjena. Maminega avta ne vidim nikjer. Lotim se odklepanja ograje in vrat cvetličarne. Odprem okna, da prezračim prostor, ki ima zjutraj značilen vonj po rezanem cvetju. Prižgem blagajno, tiskalnik in preštejem menjalni denar. Iz vozičkov na tla in na podest zložim zabojčke z rožami, na police nastavim žalne pakete sveč. Vsakodnevna rutina, ki bi jo lahko opravila z zaprtimi očmi. Ugotovim, da danes tako hitim, da sem pozabila vmes pogledati na telefon. Moje razpoloženje je nekoliko padlo, zdi se mi, da sem si po nepotrebnem ustvarila pritisk. Zakaj tako hitim, če obiskovalcev naše cvetličarne še ni na spregled? Pogledam na telefon. Sporočilo od očeta. Nisem jih vajena dobivati in zmrazi me, niti prebrati si ga ne želim. Vseeno ga na hitro preletim, vendar se v podrobnosti ne spuščam, saj po preteklih izkušnjah sklepam, da to sporočilo, tako kot vsa druga njegova do sedaj, nima prav posebnega pomena. Odločila sem se, da mu bom na sporočilo vseeno odgovorila, ampak malo kasneje, ko bom govorila z mamo. Vem, da se bo nekje do 9. ure oglasila v cvetličarni ali me poklicala na telefon. Vedno je tako. Iz denarnice vzamem denar za kavo, telefon in pričnem zaklepati cvetličarno.

Ura je 8:40. Še preden sem do konca zaklenila, se pripelje na dovoz bel kombi. Prepoznam gospo in gospoda, sta iz podjetja, ki nam redno dobavlja. Stopim bližje in gospa mi hiti razlagati, da nimata kam odložiti palete naročenega blaga saj na domačem naslovu, kjer tudi skladiščimo ves material za cvetličarno, nikogar ni. Pove mi, da je mamo večkrat poskušala priklicati po telefonu, da je zvonila na hišni zvonec in jo klicala po dvorišču, vendar ni dobila odgovora. Pri srcu me začne stiskati, vendar nervozo še obvladujem. Vzamem telefon in jo kličem sama. Zvoni, vendar ni odgovora. Vprašam se, kam bi mama lahko odšla. Ni povedala, da bi kam šla. Morala bi biti doma. Ne, zagotovo je doma! Gospo vprašam ali je mogoče videla mamin bel avto parkiran na dvorišču? Odgovori mi da je. V istem trenutku z vso silo zaklenem ograjo cvetličarne in se z vso močjo, ki jo moj Saxo premore, peljem do domače hiše. Gospe in gospodu rečem naj vozita za menoj. Vmes neprestano kličem na mamino telefonsko številko, vendar ni odgovora. Ugotovim, da sem kombi pustila daleč za seboj. Po glavi mi roji 100 in 1 misel in z vsako od njih se tolažim. Zagotovo ne sliši telefona. Zagotovo je nekje v rastlinjaku in ni slišala, da jo je kdo iskal. Ko bom prišla na dvorišče, bo prišla z umazanimi hlačami in rokavicami in mi bo rekla, da ni slišala, ker je sadila rože in imela vklopljen radio. Pripeljem se do parkirišča, ki leži nasproti domače hiše. Stopim iz avta in noge se mi tresejo kot šiba na vodi. Ne upam sama stopiti na domače dvorišče. Na dvorišče, kjer sem preživela svoje otroštvo in mladost. Pri srcu me stiska, bije mi tako močno, da ga slišim udarjati v glavi. Gospe in gospoda z kombijem še vedno ni. Strah me je, želim, da gresta z menoj. Niti ceste ne zmorem prečkati sama. Strah me je očeta. Ne zmorem, srce imam v hlačah. Počakam minuto, pripelje se kombi in zavije na dvorišče.

Prečkam cesto s telefonom v roki, ki še vedno kliče mamino številko. Na ves glas ju pričnem klicati. Ni me več tako strah, gospa in gospod izstopita iz kombija, nisem sama. Prvo preverimo okolico hiše in rastlinjake. Nikogar nikjer. Zaslišim lajanje psičke. Vsa se trese. Stopim do hiše in tudi sama najprej pozvonim. Čeprav sem še minuto prej upala, da v mi v hišo, ki me obdaja z slabimi spomini, v kateri se zadnja leta nisem rada zadrževala, ne bom rabila vstopiti, se po neuspešnem iskanju zunaj nje, vseeno odločim za vstop. Tokrat vanjo poletim brez zadržkov, adrenalin prevzema moje telo. Zaslišim melodijo zvonjenja maminega telefona, “Le en centimeter sva bila od sreče, le en centimeter, ko sva se razšla”, pesmi Marka Vozlja, ki sem ji jo kakšen teden prej sama naložila kot ton zvonjenja, ker ji je bila tako všeč. Najdem ju in od strahu, panike in šoka odletim iz hiše. Naenkrat izgubim stik z svetom. Z kriki prosim gospo in gospoda, ki prav tako v šoku stojita zraven kombija, naj pomagata! Ne vem kako, vendar mi uspe poklicati policijo in reševalce. Ne vem kaj se dogaja, vem samo, kaj sem videla in vem, da mama ni v redu. Ampak čakam, čakam sirene, ki bodo rešile situacijo. Gospa in gospod me močno objameta in držita medtem ko se moje noge sesedajo. Pokličem oba brata in partnerja, ki se čez nekaj minut pripelje.

Čakamo. Prvi rešilec, drugi rešilec, policijski avto, policijski kombi.. Dvorišče je polno ljudi, ki v naglici hitijo sem in tja. Partner in ostali, ki so v paniki prihiteli na dvorišče, me potegnejo stran od dogajanja. Skrušena sedim na betonskih tleh pri ograji in čakam. Kadim cigaret za cigareto. Informacij ni. Še vedno ne vem, kaj se dogaja, zasledim pa, da je na dvorišču vedno več ljudi. Med drugim zasledim tudi novinarje, ki ne vedo od koga bi lahko dobili kakšno izjavo. Sama pa mrzlično hrepenim po nekomu, ki bi mi prišel povedat, kaj se dogaja. Misli so prazne, vsi me tolažijo, da bo vse v redu. Čakanje na to, da se bo kaj premaknilo, traja celo večnost. Ko vidim, da se na dvorišče pripelje dežurni zdravnik z svojim vozilom, se ga ne vede, da je prišel potrditi mamino smrt, nadvse razveselim. Verjamem, da je on prišel za to, da jo bo rešil. Ko se rešilno vozilo začne pomikati proti izvozu iz dvorišča, prosim partnerja, da stopi do rešilca in povpraša reševalca, kako je z mamo. Besede več niso bile potrebne. Po njegovem kimanju glave in izrazu na obrazu sem ugotovila, da ni v redu. Sesuje se mi svet. Partner me objame, vsujejo se solze. V naslednjih minutah zavračam zdravniško pomoč. Želim si, da bi tisti trenutek lahko izginila, da bi iztrgala dušo iz telesa. Naenkrat ležim v ambulanti v Zdravstvenem domu. Ob meni je teta, ki me jokajoče močno drži pod roko, okrog naju pa stoji zdravstveno osebje. Priključujejo me na aparate in me prosijo, naj popijem tablete. Poslušam njihove pogovore, vsi šepetajo, vsi so pretreseni. Medicinska sestra me tolaži z solzami v očeh, jaz pa tam ležim, brez cilja. Vse kar si želim, je samo ležati in misliti popolnoma nič. Čutim, da tablete učinkujejo. Moje telo se je spremenilo v spužvo, mišice so sproščene, solze zaenkrat ne morejo na plano. Vrstijo se klici po telefonu, oglašam se, vendar ne vem o čem se pogovarjam. Vem samo, da ljudje preverjajo če je res, jaz jim pa odgovarjam, da je. Resnično se zavem, da je res, ko mi kriminalisti sežejo v roko in izrečejo sožalje.

Opisovanje dogodka

Vsega, kar sem napisala v prejšnjih odstavkih, se še kako dobro spominjam. Ti spomini, so se vame zažrli kot kri, ki mi teče po žilah. Dan za dnem sem trenutke opisovala v svoji glavi, v nekajkrat večji intenziteti, kot sem jih sedaj opisala vam, ki to berete. Scenarij tistega dne, sem si v svojih mislih, zavrtela že neštetokrat. Ko sem, kmalu po dogodku, poiskala pomoč v Centru duševnega zdravja je bila ena izmed mojih prvih prošenj psihiatrinji, kako si naj pomagam, da tega scenarija, vedno znova ne bom vrtela v svojih mislih. Kako naj neham vrteti ena in isti film, vsak dan, vedno znova. Upala sem, da obstaja kakšna metoda, ki bi mi pomagala preusmeriti misli. Zdelo se mi je, da ni normalno, da imam zgodbo ves čas na REPEAT. Odgovor, ki sem ga dobila me je presenetil. Svetovala mi je namreč, da zgodbo predelujem še naprej. Da o njej govorim, da o njej pišem. Dejala je, da vsakič, ko jo bom predelala, tudi če 100 krat na enak način, je bolje kot da jo potlačim. Sama sem želela misli preusmeriti, nisem se zavedala, da s tem zadevo potlačujem. Ko sem njen nasvet začela upoštevati, sem vsakič želela iti do konca zgodbe, do tiste točke, ki nima več nadaljevanja. Do detajlov. In moram priznati, da sem se dokaj v kratkem času prenehala predelovati scenarij od začetka do konca. Prišla sem celo do te točke, ko mi ni bilo več za nadaljevati, ko nisem prišla do konca, ker so se mi misli preusmerile nekam drugam. Ko sem prvič prišla do tega, se je v meni prebudilo posebno zadovoljstvo. Občutek zmage, da lahko razmišljam tudi o čem drugem, pa čeprav, zgolj za nekaj minut.

Kot zmago in napredek v svojem stanju in podoživljanju situacije, si jemljem tudi ta prispevek. Uspela sem ga zapisati, prebrati, podoživeti. Z veliko bolečino in ob enem tudi velikim zadovoljstvom, da zmorem. Ne zgolj govoriti na glas, ampak tudi zapisati, ustvariti trajen dokument. Če tudi mi ne bi bilo treba. Želim si! Želim dokazati, da je govoriti o bolečih stvareh bolje, kot jih potlačevati. Kdor želi, vas bo poslušal. Kdor želi, bo bral kaj boste napisali. Ampak le, če boste govorili in le če boste napisali. Včasih si želimo, da bi nam ljudje brali misli, žal je to še zaenkrat nemogoče.

V naslednjem prispevku bom govorila o izkušnjah z zdravljenjem travmatske motnje po poti uradne medicine.

Verjamem, da ste to kdaj že doživeli. Rekla bi, da smo vsi to že doživeli – le v različnih intenzitetah. Bolečina je bolečina, ne gre je primerjati, ker jo občutimo vsi na svoj način in vsak z svojo jakostjo. Pred kratkim sem brala razpravo na temo, ali lahko primerjamo bolečine. Pogosto namreč slišim, da ljudje rečejo “Eh, to kar se je zgodilo tebi, se ne more meriti z mojo bolečino, jaz bom raje tiho” in podobno. Pa vendar menim, da ni tako. Res je, jakosti srčne, duševne bolečine res ne moremo izmeriti. Sem pa ugotovila, da je moč bolečino primerjati tako, ko si nekoga jemljemo za neke vrste vzor. Ko recimo nekdo, ki je prebolel težko bolezen, ki je preživel vojne strahote, dogodke, ki so mu povzročili travmo – ima še vedno voljo do življenja, vidi smisel in veselje v prihodnosti. V tem primeru, lahko bolečino primerjamo le tako, da rečemo – temu človeku, se je zgodilo to in to in to. Še vedno živi, še vedno stoji, še vedno se veseli. Če je lahko on – lahko tudi jaz!

Svet se nam – ljudem v 21. stoletju lahko sesuje zelo hitro. Vsak dan več imamo stresnih faktorjev, bolezni, družbeno-socialnega pritiska, službenega pritiska, medijskega pritiska in.. Mogoče se boste nasmejali, ampak ali se tudi vi kdaj vprašate – kaj je v luftu? Oz. da skušam pojasniti “teorijo zarote – ali nam v ozračje namerno spuščajo kakšen plin, ki pelje človeštvo v obup, pogubo, depresijo? No, včasih, ko bežno preletim črno kroniko – se sprašujem natanko to! Kam gre ta svet?

Mogoče, se tega danes zavedam bolje kot pred 28. marcem 2019, dnem, ki je za vedno zaznamoval moje življenje. Pred tem dnem, je tudi moje spremljanje črne kronike potekalo v spremljavi besed “Ojoj, poglej kaj se je zgodilo!” in/ali “Si slišal/a tole?”, po glavi pa mi je rojilo – “Niti predstavljati si ne morem, da bi se kaj takšnega zgodilo meni?” Ampak to se me je dotaknilo le za kratek čas in že sem pozabila, kaj sem prebrala – še posebej če se dogodek ni zgodil v mojem okolju ali komu izmed mojih bližnjih. Trenutno spremljanje črne kronike pa izgleda nekako takole: “Aha nekaj se je zgodilo.” in se nadaljuje v to “Ne morem niti prebrati.”. Blokada. Pa ne za to, ker ne bi želela vedeti, ker ne bi sočustvovala, ampak za to, ker se vedno znova postavim v položaj – koliko ljudi je, ko je prebiralo črno kroniko 28.marca 2019 in še nekaj dni za tem, razmišljalo točno to, kar bi jaz – dokler se mi to ni zgodilo.

Kako se je moj svet razbil na prafaktorje?

Zgodilo se je bliskovito. Zbudila sem se v normalno jutro. Usoda pa se je odločila, da mi v tem dnevu, ustvari srce parajoče spomine za celo življenje. Če sem čisto točna je svojo kreacijo, ki jo je podarila meni – spomin, ki bo v meni živ za vedno, uspela skreirati v manj kot eni uri, ko sem v hiši, v kateri sem odraščala do svojega 15. leta, našla (tisti trenutek misleča) nezavestno mami in malo kasneje, ko sem v mukah in strahu čakala na prihod reševalcev in policije, izvedela, da ji na kraju dogodka, ne bodo nudili zdravniške pomoči – ker ji je več ne morejo. Ker njeno srce ne bije več, ker ji ni več pomoči in da bodo z rešilcem odpeljali v bolnišnico le moža, mojega (z razlogom ga nazivam tako) “biološkega očeta”, ki se je namesto nje odločil, da je njenega življenja konec. Mislim, da nikoli čisto točno ne bom znala opisati občutka, ki me je takrat zavzel. Vem samo, da je postal del mene, vsakič ga lahko namreč podoživim, sicer brez adrenalina, ki ga je takrat dopolnjeval, ampak tisto srčno bolečino, bom, upam si trditi, lahko vsakič, ko bom priklicala spomin, lahko občutila. Obdobje, ki sledi za tem dogodkom je edinstveno. Polno je novega razmišljanja – novih spopadov. Nič ni več, kot je bilo. Naenkrat. Brez generalke. Brez opozorila. Težko je, ne moreš se več zbuditi, si naliti kave in brezskrbno prebirati časopisa, novic, poslušati glasbe in si prepevati. Ne, prva misel s katero greš spat in se zbudiš, je slika, ki ti jo je za vedno podarila usoda. Dan za dnem. Pa se vprašaš.. Zakaj meni? Ne najdeš odgovora, ker ga ni.

Več, prihodnjič.