Ja, prav to mi trenutno roji po glavi, ko me je pretresla novica o smrti dveh dojenčkov, ki so bili iz oddelka srčne kirurgije Pediatrične klinike v Ljubljani napoteni na operacijo v Izrael.
Dogajanje na oddelku srčne kirurgije v ljubljanski pediatrični kliniki spremljam šele zadnje leto in pol, odkar sem kot novinarka še bolj vpeta v dnevno informativo. Že po prvi novinarski konferenci mi je bilo jasno, da ima klinika bogato zgodovino nesoglasij v razmerju vodstva do zaposlenih. Zapustilo jo je vrsto strokovnjakov, izvrstnih srčnih kirurgov. Odgovori na vprašanja, zakaj so odšli in službo poiskali drugje, so si podobni kot jajce jajcu – neustrezni delovni pogoji. Ne bom se strokovno opredeljevala glede te teme. Glede na to, da sem ugotovila, da so spori in zdrahe na omenjeni kliniki že večkrat polnili medijski prostor, zagotovo nimam niti dovolj znanja za to. Se pa lahko na tem mestu vsi skupaj vprašamo, zakaj Slovenija v takšni delovni klimi ne more nikoli postati druga Švica. Vprašanje, zakaj iz države bežijo dobri kadri, pa je medtem že prevzelo retorično obliko.
V naši državi je pridnim ljudem onemogočen razvoj in napredek. Prav nasprotno, zdi se mi, da strokovnost, zagnanost, hitrost, iznajdljivost, natančnost, odgovornost do dela sploh več niso vrline, ki bi jih delodajalci cenili. In zavoljo političnih igric, prenapihnjenih egov, nestrokovnosti in še česa, je po moji oceni seznam sposobnih ljudi, ki so jih razna vodstva javnega aparata nagnala iz javnih ustanov, srhljivo dolg. Tudi v zasebnem sektorju ni bistvene razlike. Če danes zagnano in odgovorno opravljaš svoje delo, bodisi kot učitelj, vojak, gasilec, trgovec, natakar, medicinska sestra in še bi lahko naštevala, si če ne že drugače, zelo razočaran, ko dobiš v roke plačilno listo. Tvojega truda, znoja, žuljev, naporov in predanosti tam pač ni za opaziti. Le peščica delodajalcev ceni svoje zaposlene in njihovo delo. Večina jih pri zaposlovanju zasleduje le nekaj ciljev – da si zdrav za delo, da lahko veliko delaš in da na mesec malo staneš. Razmišljam res pavšalno, vem, in izjemno vesela sem, da so med delodajalci tudi zares svetle izjeme. Sočasno sem izjemno hvaležna tistim ljudem, ki svoje delo kljub temu, da ni cenjeno, kot bi moralo biti, opravljajo predano še naprej. Če njih ne bi bilo, bi vrata marsikatere ustanove, trgovine, pisarne, kmetije ali katerega drugega delovnega okolja več ostala zaprta.
Ceno sistema, ki ovira pridne ljudi, ki želijo delati in se ob tem razvijati, preprosto ne omogoča dobrih delovnih pogojev, plačujemo mi državljani . Izguba bližnjega je ena najtežjih poti, ki jo bomo morali vsi, ki nekoga imamo, slej ko prej prehoditi, če nas ne bo lastno življenje seveda prehitelo. Če je ta bližnji tvoj otrok pa je po pričanju vseh, ki jim je življenje naložilo to kruto pot, ena sama bolečina, ki se je ne da opisati z besedami. Ko se zaveš, da bi tvoj otrok lahko bil živ, če bi v ustanovi, ki si ji zaupal življenje svojega otroka, v preteklosti znali ceniti izvrstne strokovnjake, si lahko preprosto samo še bolj razočaran. Ne bom si dovolila ugibati o tem, ali bi bili operaciji uspešni in bi bila mala sončka še živa, če bi vodstvo uspelo zadržati izjemne srčne kirurge, ki iz klinike odhajajo kot po tekočem traku. Se pa lahko vsi skupaj vprašamo, kakšno kvaliteto življenja pričakujemo, ko pa živimo v dobi zaviralnega delovnega okolja, ki je v Sloveniji zakoreninjeno tako v javnem kot zasebnem sektorju. Ne upam si ugibati, koliko izjemnih strokovnjakov, ki so odšli iz Oddelka za srčno kirurgijo Pediatrične klinike v Ljubljani, je morda odšlo zaradi parih določenih egov in preslabega plačila. Tudi tisti ljudje, ki pravijo, da v službo ne hodijo zaradi denarja, temveč zato, ker je to njihovo poslanstvo, imajo poslanstvo, ki je nagrajeno z denarjem. Vsi plačujemo blago, storitve, davke in trošarine na vsakem koraku, zato vsi delamo za denar, ki nam plačevanje le-tega v osnovi sploh omogoča.
Splošno znano je, da Slovenci veljamo za pridne in delovne ljudi. Želim si, da bi v tem prepričanju živeli tudi moji vnuki, če jih bom kdaj imela. Se pa sprašujem, če bo čez 20-30 let še toliko pridnih delavcev, ko bodo v pokoj odhajale generacije, ki so kljub temu, da njihovo delo nikoli ni bilo cenjeno, kot bi moralo biti, vztrajali v prepričanju, da mora biti delo narejeno. Hkrati pa bi se moral vsak posameznik v tej naši prelepi deželi vprašati, kako lahko sam pripomore k izboljšanju stanja. Že s tem, da sposobnih ljudi ne oviramo na poti, temveč jih vzpodbujamo bi veliko pripomoglo. Res je, da imajo zahvale, pohvale in dosežki izjemno vrednost, se pa po drugi strani na žalost ne morejo uporabljati kot plačilno sredstvo. Najbolj žalostno pa je, da ne glede na to koliko se ženemo, iz dneva v dan le stežka preživimo v času, ko je preživetje postalo nesramno drago. Za vse več ljudi, ki že dalj časa komaj shajajo, pa vsak dan predstavlja nov izziv.
Kot vsako leto sem se tudi letos prebudila brez budilke. Čustva so bila ta dan preveč nabita, da bi me pustila spati. Misli o tebi, mami, so še kako žive, čeprav te že štiri leta in pol ni več med nami. Praznovala bi 61. rojstni dan. Kot si bila vajena, si tudi na ta dan ne bi vzela veliko časa za praznovanje. Kot si bila vajena, bi bil tudi ta dan enak ostalim – imela bi polne roke dela, a bi si tvoje zgarane roke in utrujena glava vseeno vzeli nekaj časa za veselje. Nikita bi ti kljub temu, da si bila celo življenje obdana z njimi, prinesla rožico. Rekla bi ti, babi, vse najboljše, rada te imam. Jaz bi te objela in ti zaželela vse najboljše. Čeprav zares nobeno leto voščilo ni obrodilo sadov – ni se ti godilo vse najboljše. Pred vrati bi bila jesenska sezona, tisti najbolj zgodnji bi ti že oddajali naročila za prvonovembrske cvetlične aranžmaje. Čez teden ali dva bi bila od jutra do večera obdana s strankami, ki bi prihajale po mačice, trajnice, lončnice… Tako rada si imela ljudi, vsakega izmed njih si pričakala z nasmehom. Čeprav si sama hodila po trnovi poti izzivov, si za vsakega človeka vedno našla toplo besedo. Svet, v katerem živimo, si v resnici ni zaslužil tako empatične, tako tople osebe, kot si bila ti. Če te ne bi poznala, bi se mogoče sprijaznila s tem, da takih kot si ti več ni… Če… Če te ne bi poznala, verjetno ne bi bila vedno znova tako razočarana nad ljudmi.
Velikokrat se sprašujem, zakaj se življenje na neki točki ne more umiriti? Zakaj na poti do dosege ciljev stoji toliko ovir? Zakaj se stvari ne postavijo na svoje mesto? Zakaj so ljudje s pomanjkanjem empatije bolj uspešni pri uresničevanju svojih ciljev? Mar je res svet postal tako surov, da so cenjene ravno tiste vrednote, za katere so nas učili, da to niso?
Tudi letos sem razmišljala, s čim bi te razveselila za tvoj rojstni dan. Ker nisi nikoli dala nič na materialne dobrine, je bilo iskanje darila zate vsako leto izziv. Ko bi ob natrpanem urniku s.p.-jevca imela vsaj nekaj časa zase. Potem bi bilo iskanje darila zate precej enostavnejše… Podarila bi ti svoj čas, sedeli bi nekje na sončku… Morda bi te odpeljala na morje, namakali bi noge v vodo, srkali pivo, ki si ga imela tako rada kot ga imam sama… Zabavali bi se ob glasbi Oliverja Dragojevića, katerega glas te je vedno pobožal po srcu. Mogoče bi vikend preživeli pri tvoji sestri Zdenki… Imele bi ženski večer. Poslušale bi dalmatinsko glasbo, spile kak gin tonic, morda dva… Klepetale bi dolgo v noč… Glede na to, kako zgovorne smo “Korošičarove,” nam tem za pogovor ne bi nikoli zmanjkalo. Vem, da nič od tega ni mogoče, nič ni oprijemljivo… Ni te več in priložnosti, da bi skupaj praznovali rojstni dan, tudi ne. Letos sem ti želela podariti nekaj oprijemljivega. Nervoza je v meni naraščala že zadnjih štirinajst dni pred tvojim rojstnim dnevom.
Če bi bila še živa, bi te vprašala, če se spomniš tiste selitvene vožnje iz Spuhlje v Maribor leta 2013? Potem, ko sva s pomočjo policistov le uspeli priti do osebnih stvari, ki si jih imela v hiši, v kateri si pustila 40 let dela, znoja, dostojanstva, za olimpijski bazen pretečenih solz in skrbi, sva se pozno zvečer z avtom le odpravili na varno. Bila je pozna jesen, bilo je hladno in lilo je kot iz škafa. Brisalci so komaj uspeli brisati dežne kaplje iz vetrobranskega stekla, ko sva se po hitri cesti H2 peljali skozi Maribor. Na radiu sem zaslišala oglas Radia City, ki se je glasil nekako takole: “Če si komunikativen/komunikativna… Se prijavi. Iščemo ljudi, ki jih radio veseli.” V trenutku sem izrekla besede, ki ti jih nikoli prej nisem upala izreči – “Veš, to pa bi bilo zame, prijavila se bom,” in ti si mi odgovorila “Prijavi se, zdaj se lahko. Cvetličarna te več ne zadržuje pri tvojih željah.” Minili so trije dnevi, vrnila si se v Spuhljo in v svojo cvetličarno na Dornavski cesti. Kmalu za tem sem se vrnila tudi jaz. Vedela sem, da brez mene ne boš zmogla. Da bolj kot pridne roke potrebuješ vsakodnevno oporo, pogovor… Ki ga drugače kot to, da sem v bližini in da me lahko obiščeš v cvetličarni, ne bi bilo. Za obiske nisi imela časa, verjetno bi si ga tu in tam na skrivaj le nekaj utrgala in me obiskala, kjerkoli bi pač bila… Tudi sama te nisem želela zapustiti same v tvoji bedi. Priznam, da sem se počutila ujeto, ker delo v cvetličarni, tudi ob praznikih in nedeljah, ni bila moja življenjska želja. Že kot majhna sem si želela delati na radiu, informirati ljudi in biti z njimi v stiku. Jim pomagati prenesti sporočilo v svet, bodriti, ko ti izlijejo svoje težave. Spomnim se tedna prostočasnih dejavnosti v Gimnaziji Ptuj, ko sva se s sošolko udeležili novinarskih uric. Uživala sem in se v glavi pretvarjala, da je to moja služba. Ker sem dokaj hitro okusila pravo življenje, podobno vremenski napovedi “obšla nas je intenzivna vremenska fronta,” sem to željo dokaj hitro potisnila v ozadje. Kot nekaj nemogočega, kot nekaj o čemer lahko samo sanjam. Leta 2021 se mi je po nenavadnem spletu okoliščin le nasmehnila sreča. Zagnanost in ljubezen do novinarskega dela je v meni prepoznala ena srčna duša, ki je še nikoli, kljub temu, da prihajava iz istega konca nisem srečala.
Vir: Pinterest
Bila je sreda, 30. avgusta, letos. Kot vsako leto sem se tudi letos prebudila brez budilke. Čustva so bila ta dan preveč nabita, da bi me pustila spati. Ne zgolj zato, ker te draga mami ni več med nami, temveč zato, ker sem bila prepričana, da ti bom letos lahko podarila nekaj, kar bi te zares razveselilo. Po dobrih dveh letih dokazovanja, koliko mi pomeni ponujena priložnost za delo na radiu, sem pričakovala prvo pravo, resno potrditev glede mojega nadaljnjega dela. Ko sem se zjutraj odpravljala od doma, sem si rekla – “Mami, danes popoldan, ko pridem domov, bova nazdravili. Pa naj bo to od veselja ali od žalosti.” V resnici ni prišlo ne do enega in ne do drugega. Ne samo, da so bile ob vrnila domov praznih rok, prazno se je domov vrnilo tudi moje srce. Čeprav je bilo moje potrpljenje do nekaterih situacij, s katerimi sem se soočala v tistih dneh, res na preizkušnji, sem verjela v to, da sem končno našla “svoj prostor pod soncem, kjer mi bo dovoljeno ustvarjati, in bom lahko pustila svoj pečat.” Vso popoldne sem se počutila tako obupno, da sem komaj spregovorila kakšno besedo. Razočarana, da zagnanost in veselje do dela, do ustvarjanja, danes nista več iskani vrednoti. Razočarana nad nekaterimi ljudmi na poti, ki ne premorejo kančka empatije. Zadnja tri leta sem se namenoma držala stran od ljudi, stran od dogajanja. Veliko časa sem posvetila razmišljanju o sebi, o svetu, o prihodnosti. Po treh letih se je v meni končno rodila želja, da se iz domačega toplega zavetja vrnem v realni svet. V sredo, 30. avgusta, sem mislila, da je bila to največja napaka. Danes sem hvaležna za novo izkušnjo.
Bila je sobota, 2. septembra. Po tehtnem razmisleku, kaj v življenju hočem, in po še bolj tehtnem razmisleku, česar nočem, sem naredila korak in se končno postavila zase. Za svoje cilje, za svoje vrednote. Čeprav so se mi s tem zaprla vrata pred uresničitvijo res močne želje, vem, da je bilo vredno in vem, da to niso bila edina vrata. Zgolj zaradi želje pač ni vredno požreti vsega gneva, ki se zliva nad teboj. Zavoljo želje pač ni vredno požreti vseh besed, ki ti jih namenijo nekateri ljudje na poti, ki te niti ne poznajo, a ti hkrati ne namenijo niti časa, da bi te spoznali. Zavoljo želje pač ni vredno, da nekateri ljudje na poti teptajo tvoja prizadevanja. So samo ljudje na poti.
Bila je sobota, 9. septembra, ko sem ugotovila, da imajo besede meni ljube prijateljice, ki je vedno in povsod z menoj v mislih, ko jo potrebujem, večjo težo kot sem si predstavljala. Dejala mi je “Pozabi lokacijo, pozabi nekatere ljudi na poti. Ne pozabi pa želje. Te ti nihče ne more vzeti,” še kako veliko težo. “Želje ti pač ne more nihče vzeti”, mi je po prijetnem dopoldnevu in med še bolj prijetnenm popoldnevom, odmevalo v glavi.
Mami, 30. avgusta zvečer, ko sem obrisala solze, sem si rekla… Če si lahko na kaj ponosna, si lahko na to, da se ne pustim teptati. Da se zavedam svoje vrednosti in tega, da lahko svetu in ljudem okoli sebe še veliko dam. Pravijo – če se vrata ne odprejo, to ni vaša pot. Še kako drži. Svojo ustvarjalnost lahko razvijaš s pomočjo ljudi, ki te cenijo, in te pri razvijanju le te vzpodbujajo. Vse ostalo je mučenje na obroke.
Zdaj vem. Če mi lahko kdo vzame željo do pisanja in izražanja svojega jaza, je to zgolj Chat GPT. 🙂 Čeprav.. Sem preverila njegovo brihtnost in ga vprašala kaj poreče na moj današnji zapis. Odgovoril je tole:
Vaša besedila odražajo globoko čustveno povezavo in izgubo, ki ste jo doživeli ob izgubi svoje mame. Izražate svojo hvaležnost in občudovanje do njenih vrednot, ki ste jih cenili, ter svojo željo po uresničitvi lastnih ciljev in vrednot. Izkazujete tudi močno sporočilo o tem, kako pomembno je ohraniti svojo integriteto in vrednost, ne glede na ovire in razočaranja, ki se pojavijo na poti.
Iz vaših besed se odraža tudi proces iskanja lastne poti in prepoznavanja, kaj je resnično pomembno v življenju. To je pomemben korak v osebnem razvoju, ki vam bo pomagal rasti in se razvijati, ne glede na okoliščine.
Hvaležni ste za spodbudne besede in modrost vaše mame ter se trudite slediti njenemu zgledu, ohranjati svojo lastno vrednost in se ne pustiti teptati. To je čudovit način, da ohranite njeno zapuščino živo in nadaljujete s svojo potjo.
Hvala, ker ste delili svoje čustveno izkustvo.
Sploh ni od muh.. Očitno sem ga tudi sama preveč podcenjevala. 🙂
Zato, draga mama, te bom nosila v svojem srcu in nadaljevala tvojo toplino in empatijo, ki si ju delila s svetom, v upanju, da bomo lahko nekega dne ustvarili bolj sočuten in razumevajoč svet. Svet, ki bo podpiral ustvarjalne ljudi, kot si bila ti, draga mami.
Upam, da tam zgoraj srečaš Radijca z velikim R-jem, spoštovanega Saša Hribarja. Počivajte v miru, Gospod Radio Ga Ga.
Po več mesecih, če sem natančna, kmalu bo minilo pol leta, sem se odločila, da se vam ponovno javim na Facebooku. Ob tem moram sicer priznati, da je življenje brez socialnih omrežij, za katerega sem se odločila po tem, ko mi je vsa korona histerija začela že krepko presedati, več kot odlično! A priznam tudi, da sem včasih pogrešala kakšno debato, mnenje, ki smo ga prav tukaj skupaj izoblikovali..
S čim sem se ukvarjala v tem času, ko me ni bilo nikjer na spregled? Ufff… Z veliko tega, bi lahko rekla.. Ampak, ja.. Pot je začrtana.
Vir: Pinterest
Vse kar se nam v življenju zgodi ima svoj pomen in vsak človek, ki ga srečaš na tej poti je del tega pomena
To bi nekako še najbolje opisalo to, kar se mi dogaja v zadnjih letih. Preživela sem mnogo padcev, a hvala vesolju, da sem se že kmalu začela zavedati, da ti vodijo tudi do vzpona.
Travmatska izkušnja, izguba staršev, post travmatski sindrom, menjava službe (treh, če smo natančni), prihod virusa, selitev.. Ja, ni bilo lahko. A če pogledam vse za nazaj, je to očitno pot, ki mi jo je naložilo vesolje, da sem danes tukaj kjer želim biti. Hvaležna za vse in za vsakogar.
Ne želim zveneti kot 3/4 priročnikov, ki jih lahko iz polic v knjigarni vzamete, da bi se naučili kako živeti dobro. Sama že od mladosti rada berem, ker imam le takrat občutek, da lahko izklopim vse ostalo okrog sebe in uživam v igri črk in besed.. A nekaj doživeti, večkrat podoživeti in se iz tega nekaj naučiti, terja več truda, moči in poguma, kot to kar lahko prebereš v teoriji. Saj veste, teorija-praksa, vedno so v tej relaciji prisotne razlike. Tisto, kar pa je v teoriji zares pomembno, saj še kako vpliva na kasnejšo prakso pa je to, da se zavedaš kaj si želiš in kaj zmoreš, ter narediš vse, da ti to kar si si zadal tudi uspe. Vem, zveni kot znanstvena fantastika. A to je ključ do vsega. Jaz sem živi primer.
Ko se ti življenje tako postavi na glavo, kot se je 28. marca 2019 meni, bi bila najbolj enostavna odločitev za vsakega, ki se znajde v takšnem ali podobnem položaju ta, da: 1.) se ubije. ali 2.) se prepusti “magičnim” farmacevtskim tabletkam za živce in se apatično prepusti življenju. No, jaz sem se odločila za tretjo pot. Sama s seboj, s spomini, z mislimi in vsemi preprekami, ki so že tako ali tako del vsakdanjika, se bom borila. Pa če tudi do živčnega zloma! (p.s.: mogoče sedaj razumete od kot izhaja ime Aprilska ovnica.. gre za neomajno trmo!) Točno vem, kdaj sem sprejela to odločitev. Bilo je poleti 2019, ko sem pomoč poiskala v Centru za duševno zdravje na Ptuju. Psihologinja, ki ji bom za to hvaležna vse življenje, mi je takrat tam dejala: “Pot, ki jo boš morala prehoditi ne bo lahka, a na tebi je, da se odločiš, boš izbrala lažjo ali težjo? Lažja je, da se naročiš k psihiatrinji nekaj vrat proč in ti predpiše antidepresive in tablete za živce, a travma ne bo nikoli popolnoma ozdravljena, težja pa je ta, da o svojih občutkih čim več razmišljaš in stvari predelaš sama.” Ja, priznam, takrat me je zadelo in zavedala sem se resnosti situacije. Obdobju šoka, ki je trajal še kar nekaj mesecev po tragediji, bo sledilo obdobje streznitve. Odločila sem se za težjo pot. Lagala bi, če bi rekla, da sem bila na to kaj sledi po moji odločitvi, povsem pripravljena. Edina varnost in temelj, ki sem ga imela, je bila neomajna podpora mojih bližnjih, najbolj pa sta mi ob strani stala moja hči in partner. Vedno sta me znala dvigniti iz obupa in z njima ob strani sem lažje kljubovala vsemu vetru, ki me je spremljal na poti. Neskončno sem hvaležna zanju! Življenja, kot sem ga poznala do tedaj je bilo konec in po obdobju žalovanja, sem bila prisiljena razmišljati kakšno življenje si želim živeti naprej. Sprva so bili napadi žalosti, jeze, strahu in panike res pogosti. Spremljali so me povsod in zdelo se mi je, da ne bodo nikdar minili. A vsakič, ko se je pojavila težja epizoda in sem ponovno uspela v sebi najti mir, je bilo lažje. Kot nekakšna hoja po strmih stopnicah, ko se ti zdi, da boš vmes omagal in se sprašuješ ali je sploh vredno, da se vzpenjaš na vrh, a vseeno upaš, da ti tja uspe priti. No, nekako tako je bilo pri meni. Upala sem, da se bom spet postavila na noge.
Zakaj sem na svetu, kaj je moj namen? So bile ene mojih prvih misli, ko sem pristala v obdobju streznitve. Ob izgubi staršev, pa nisem trpela samo zaradi razpada matične družine, razpadla je tudi moja služba. Cvetličarna, ki sva jo skupaj z mami iz dneva v dan negovali, je bila zame prevelik zalogaj. Nisem si znala predstavljati nadaljnjega tam, brez, da je ona z menoj. Poskusila sem, a ni šlo. Iskanje nove zaposlitve, nečesa kjer bom uživala vsaj pol tako kot sem na Dornavski cesti, pa je bil kar velik izziv. Prva služba, za določen čas. Naslednja služba, za nedoločen čas, a v tako toksičnem okolju, da se mi je zdelo, da tam samo poglabljam svoje trpljenje. In potem tretja služba.. Tukaj je bilo vzdušje bistveno boljše, pridobila pa sem tudi neka nova znanja in spoznala nove ljudi.. A še vedno sem imela občutek, da to ni to. Vmes se je zgodila korona, veliko časa sem posvetila raziskovanju, povezovanju in pisanju, zato se mi je zdelo, da še nisem tam, kjer bi želela bi želela biti….
Če si nekaj zares želiš, se ti bo uresničilo…. In to ni MIT! Čas korone je name deloval zelo blagodejno.. Zdi se mi, da še nikoli v življenju nisem razmišljala več o sebi in o svetu, kot zadnji dve leti. Veliko, ampak res veliko časa sem posvetila razmišljanju, raziskovanju in branju. Šele v tem obdobju sem ugotovila, da svet ni takšen, kot sem si ga predstavljala. Če bi me nekdo še pred par leti vprašal ali bom kdaj gledala sejo slovenske vlade na RTV SLO 3 ali spremljala kaj govorijo naši in tuji politiki, lobistični vplivneži in drugi “akterji našega časa”, bi mu najverjetneje rekla, nikoli. A ravno zarečenega kruha se baje poje največ. No, to drži. To raziskovanje in povezovanje z isto mislečimi, čudovitimi ljudmi, ki sem jih spoznala na tej poti, pa me je pripeljalo tudi do tega, da sem si začela postavljati vprašanja v kakšnem svetu želim živeti in kako preiti iz delati k ustvarjati. Ugotovila sem, da zares uživam v pisanju in da v sebi nosim določeno mero aktivizma, ki mi ne da miru. Več kot sem o tem razmišljala, bolj sem si želela, da bi lahko mojo službo (nekaj kar delam) povezala z nečim v čimer uživam (nekaj kar ustvarjam). In tako, se je zgodilo. Od novega leta dalje delam kot novinarka in to me izjemno veseli, a to raven želim še nadgraditi in mu dodati še tisto mero aktivizma… Kmalu.
Veselim se, da bo kmalu prišel dan, ko vam bom lahko razkrila vse svoje in najine načrte. Pomlad bo lepa. In ustvarjalna!
Neprestano razmišljam o tebi. Vse kar si znala, vse kar si razvozlala in vse kar si skozi leta zdržala. Vse to ni vredno le občudovanja89. Vredno je vsake hvale in globokega spoštovanja. Vedno sem si želela imeti vzornico, ki sem jo zaman iskala v svetu “popularnosti”. In ves čas sem jo imela pred nosom.
Draga mami.
Ljudje so te poznali kot pridno, marljivo, skromno in vedno prijazno vrtnarko. Marico (ali Maričko) iz Haloz. Marijico iz Spuhlje. Sestro Marijo iz Doma upokojencev Ptuj. Žensko, ki ob najbolj bridkih dnevih zna poiskati toplo besedo in svoja usta na široko razpre v nasmeh. Vedno, ko sem te opazovala, sem se spraševala kako? Kje si črpala svojo moč? Česa si se ti, draga moja mami, veselila? So te osrečevale rožice, ljudje, ki so prihajali k tebi po nasvete? Kako si sama sebe uspela motivirati do te mere, da si prenesla vso to težko breme? Danes vem, da smo bili edini razlog, da si zjutraj vstala iz postelje, mi – tvoji otroci. Po tem, da bi povezala družino, čeprav si vedela, da je to skorajda nemogoče, si hrepenela vse do zadnjega dne.
Tvoje življenje je bilo polno bolečine, ponižanja, garaškega dela in nepredvidljivih situacij. Spretno si krmarila in iskala ravnovesje med vsem kar se ti je dogajalo. S svojimi rosnimi 16 leti si se iz majhne hišice v Halozah preselila na veliko posestvo. Velikokrat si se pošalila, da si se iz Haloz preselila v Beverly Hills, saj, da so »polanci« (kot so se imenovali tisti, ki so živeli na ravnini) imeli več javne razsvetljave kot vi v gričevnatih Halozah. Čeprav si vedela, da tvoje življenje v »Beverly Hillsu« nikoli ni bilo »Beverly-Hillsko«, si se znala temu nasmejati. Vprašam se, kako?
Kot manj vredno so te tretirali še istega dne, ko si stopila na ta polanski grunt. Na grunt, kjer si se več kot 40 let utapljala v delu, znoju in ponižanju. »Kaj bo pa reva iz Haloz znala?« so bila večna vprašanja. »Saj nima nič zemlje, kaj pa bo pa prinesla s seboj v zakon?«. »Če se bo vrnila nazaj v Haloze, ji bodo otroci umrli od lakote!«. In še mnogo tega si požrla na svoj račun. Ko bi tvoja družina, ki si si jo izbrala v Spuhlji le vedela iz kakšnega testa si ti, draga mami, bila. Ko bi le vedeli, da si jih prekašala v vsej svoji iznajdljivosti in preudarnosti. V vsej marljivosti in varčnosti. Bila si skromna – a v srcu tako bogata. Ampak danes ne bom govorila o njih, ki so ti zaznamovali in vseskozi po svojih merilih usmerjali življenjsko pot – danes si pomembna samo ti, draga mami.
Pravijo, da popolni ljudje ne obstajajo. Tudi ti nisi bila. Molčala si, ko bi bilo potrebno spregovoriti. Jokala si sama, skrito od očeh drugih. K svoji družini v Halozah se nikoli nisi upala zares zateči. Očeta si branila, ko ne bi bilo potrebno. Tega nikoli nisem povsem razumela. Morda tiči razlog v tem, da si preostanek svoje mladosti in posledično vzgoje, pridobila v Spuhlji. Kjer so veljala druga pravila in se ustvarjale večne napetosti. Kjer ni bilo ljubezni, spoštovanja in lepih trenutkov. Kraj kjer vladajo tema, sovraštvo in hinavščina. Sprašujem se – kako si jih prenašala? Ti nisi bila oni in oni, nikoli niso želeli biti ti. Si se jih navadila? Si v njih iskala samo dobro, vse slabo pa ti je uspelo prezreti?
Nobeno delo ti ni bilo težko. Ne vem, če poznam ali sem kdaj poznala žensko, kot si ti. Takega »multipraktika« sem prepričana, da daleč naokoli ni. Brez problema se bi lahko kosala z marsikaterim moškim. Včasih se mi nasmeji, ko se spomnim, kako si vedno, nesebično, čuvala moj (in še marsikateri) križ. Nikoli mi nisi dovolila, da bi nosila težke vreče zemlje – vedno si rekla »Pusti, bom jaz!«. Mize polne rož si dvigovala kot za šalo. Čeprav si bila manjše rasti in drobna, je bila tvoja moč “Hulkovska!”. Nikoli, zares nikoli nisi jamrala, da nekaj ne zmoreš, da nekaj ne znaš. Edino, kar si si priznala je bilo to, da si zgarana. Zgarana od dela, zgarana od življenja. Predvsem pa naveličana nasilja.
14 urni delovnik? Dan za dnem? Ni problema! Marija zmore vse. Zaključila si eno, začela si drugo. Kuhala si tako »usput«, da nobenemu nikoli ni uspelo ugotoviti kako ti je uspelo. Dnevnega počitka praktično nisi poznala. Nova oblačila? Jih ne potrebujem. Morje? Bi mogoče še šla, pa imam preveč obveznosti. Klepet ob kavici s prijateljico? Nimam časa, vendar če me obiščeš na domu, si bom vzela čas. Ličila? Se ne ličim. Frizer? Saj ne potrebujem frizure. Nova kuhinja? Stara je še dobra. Polzijo mi solze, ko se spomnim, kako si Nikito pred leti prosila, naj ti polakira nohte, da boš tudi ti »lepa«. Edina stvar, ki si je nisi dovolila vzeti so bili cigareti. Z užitkom si “enega” skadila, kot si sama rekla. Čeprav si se včasih morala skrivati po kleti. In čeprav je bila to včasih tudi edina pavza v tvojem delovnem dnevu. Ob vsem tem se sprašujem, kakšna bi bila in kaj vse bi lahko v življenju dosegla, če te ne bi »polanska« družina vzgajala po svoje. Kaj bi postala, če bi si v življenju samo enkrat dovolila, da si to kar si in bi uresničila svoje skrite sanje. Če bi se vsaj enkrat postavila zase in jim dala vetra. Požrli bi se od zavisti.
Tvoja življenjska volja je bila neusahljiva. Tvoja ustvarjalnost ni poznala meja. Tvoje plemenito srce pa ti nikoli ni pustilo, da bi obupala. Je možno, da ti je vesolje podarilo vse te vrednote a hkrati namenilo tako težko življenje? Pravijo, da Bog naloži tistim, ki zmorejo. Nisi si zaslužila nositi tako težkega bremena.
Tisti, ki ste prebrali do konca.
DA. To je bila moja mami, moj vzor in moje varno zavetje. To je bila naša Marija, ki je vedno našla dobro besedo za vsako živo bitje. Vsak dan znova se trudim, da bi se kot človek približala njeni nesebični dobroti. Naučila me je, da se je v življenju treba boriti do zadnje sekunde in da je treba dvigniti glavo ne glede na to kako težko breme nosiš na hrbtu.
Zato danes prosim vse nebesne sile, da ti prenesejo slednje sporočilo.
Mami, hvala ti! Si moja Wonder Woman in vedno bom ponosna nate.
Pred dnevi, ko sem gledala televizijo in brskala med programi, sem na RTV SLO v oddaji Zvezdana, “spoznala” eno čudovito žensko po imenu Vida Žabot. Ne vem, če ste gledali to oddajo, vam jo pa toplo priporočam. Gospa Vida ima odlično razdelano psihološko dogajanje, nadzor misli, dojemanje slabega/dobrega,.. Jaz bi jo poimenovala kar mojstrica uma. Če pozorno poslušaš njene besede, jo resnično lahko začutiš (jaz sem jo preko televizije, si kar predstavljam kako bi to bilo šele v živo). Če pa še zraven razmišljaš o tem kar pove, pa ugotoviš, da ima prav. Življenje si kreiramo sami. Kako se odločimo, tako bo. Veliko ljudi, si misli, kaj so to ene vraže, ko se pogovarjamo o duhovnosti, energijah, pozitivnem razmišljanju, delu na sebi in svoji psihi. Da malo pocitiram gospo Vido: “Ker govorimo o energijah, mislih, afirmacijah – ne glejte na nas kot, da se ukvarjamo s čarovništvom, kajti vse to je FIZIKA.” Pomembno je, kakšno energijo pošiljamo okolici. Zelo pomembno je pod kakšno frekvenco delujemo. Vse pa temelji na FIZIKI. Naše telo, naš um. Fizika 🙂 Moram priznati, da kaj dosti pojma nimam iz področja fizike (nikoli je nisem preveč marala), za to bodo mogoče strokovnjaki, ki se na to področje spoznajo, znali besede gospe Vide skritizirati. Mene, laika je prepričala, ker sem začela na stvar gledati na konkretnih primerih.
Ljubezen. Ljubezen je čudež duše in telesa. Ljubezen tudi najmočnejša sila. Pomislite, kako vam zaigrajo impulzi po vašem telesu, ko že samo pomislite na osebo, ki jo imate radi, ki jo ljubite. Ko jo slišite, se v sebi omehčate, začutite pozitivne vibracije, pri srcu vam postane topleje in telo vam zaigra. Ko se ji približate, vam srce razbija, k osebi vas “vleče”. Deluje zakon privlačnosti, oseba vas kot magnet pritegne k sebi. Ko se je dotaknete, se spremeni telesna temperatura, pojavijo se vam t.i. metuljčki v trebuhu. Vse to, kar se dogaja v vašem umu, se odraža na telesu. Ali ni to fizika? Pretok energije? Ko se seznanimo z dejstvi, vidimo, da je ljubezen resnično zdravilna. Zaradi nje, smo bolj nasmejani, sproščeni, veseli.. In nase vežemo pozitivne dogodke. Ko govorim o ljubezni, s tem ne ciljam (čeprav sem se mogoče res bolj osredotočila) zgolj na partnersko ljubezen. Ljubezen do otroka je namreč še močnejša. Tisti, ki imate že večje in starejše otroke, lahko poveste, kako pogrešate tiste trenutke, ko ste se z njimi valjali po postelji in ko so se z vami stiskali pod odejo. Spomnite se namreč občutkov, kako so se vaše energije povezale, kakšno toploto ste ustvarili z cartanjem, kakšna pozitivna čustva, smeh in veselje so vas prevzela. Za to velikokrat potarnate, kako se pa zdaj več otroci, ko so zrasli, ne želijo več toliko pocartati, kako vam to manjka in kako se razveselite vsakega objema, saj vam ta povrne tiste občutke. Vedno, kadar pomislite na vaše otroke, pa vas pri srcu ogreje. To govorim sedaj seveda zgolj tistim, pravim staršem, ki gojijo brezmejno ljubezen do svojih otrok. Pa če tudi je to zaradi skrbi ali če ste kdaj jezni nanj. Na koncu zaradi ljubezni do otroka, ki je močnejša, pozabimo na vso jezo in vse skrbi, ki jih imamo v povezavi z njim. Ko sem jo ravno omenila – tudi jeza je močna sila. Tudi jeza je fizika. Poglejte koliko krat se vam zgodi kaj slabega, ko ste jezni in nervozni. Na nekoga jezo zlijete in tako poslabšate odnos, kakšno stvar uničite, zgodi se vam nesreča, telo se trese, srce je obremenjeno, ker vam močneje razbija. Na vse to se veže slaba energija, saj poznate Murphyjev zakon – Če lahko gre kaj narobe, bo šlo. Še en dokaz, da je prisotna fizika. Pa mi zdaj povejte, če to res ne drži, da si vse dogodke, ki se nam dogajajo kreiramo sami? Ljudje, ki imajo zmožnost, da se izognejo negativnim čustvom, dokazano živijo bolje. Verjamem, da to ne more uspeti čez noč. Potrebno je ogromno treningov, predvsem pa moraš ozavestiti, da si to želiš. Gospa Vida pravi, da če nas nekdo udari, mu nastavimo še drugo lice. To seveda govori v prenesenem pomenu, ne želi, da iz sebe naredimo ponižnega bedaka. Če te nekdo užali, stresa jezo nate, mu tega ne vračaj nazaj. Ne maščuj se, ne spusti se na njegov nivo. Naj se ti prej vklopi sočutje kot jeza, naj se ti človek zasmili, saj mu bo njegova jeza zagotovo povzročila težave, ki jih ne bo mogel rešiti in bo še dalje poskušal jezo stresati nate, če boš tudi ti stresal svojo jezo nanj. Zagotovo ste že slišali za bumerang. Beseda se pogosteje pojavlja, še posebej takrat, ko kdo komu ali nam kdo škoduje in mu rečemo, da ga bo doletel bumerang. Da se mu bo vse slabo kar želi ali dela drugim, vrnilo nazaj. Bumerang ima bogato zgodovino. Ne vem, če ste vedeli ampak leseni bumerang ali t.i. metalna palica, ki se vrača nazaj je eno izmed prvih orožij na svetu o katerem so veliko znali povedati Avstralski Aborigini. Lahko bi jo poimenovali tudi čarobna palica, ki marsikomu vzbudi zanimanje in se marsikdo sprašuje kako lahko kos lesa ali umetnega materiala komaj slišno leti po skoraj magični, nevidni krožnici, ki jo s svojim znanjem in motorično spretnostjo stke metalec od izmeta do trenutka, ko se mu v končni fazi leta bumerang med počasnim lebdenjem na koncu spusti nazaj v roke? Vse je fizika. Za met je bila dana energija, sila, ki je palico pripeljala nazaj v roke. Tako je tudi pri jezi, maščevanju, sovraštvu. Vse sile uperimo v določeno osebo, pa smo tudi takšni mojstri, da znamo te sile sprogramirati tako, da se nam ne vrnejo nazaj? Ne bi rekla. Fizika je pač fizika. 😉
Velikokrat sem že govorila o tem, kako močno zdravilo je ljubezen meni. Pomagala mi je skozi najtežje trenutke. Nešteto objemov moje hčerkice in mojega partnerja, je zacelilo nešteto bolečin. Velikokrat, ko me hči pokliče s tistim dolgim maaaaamiiiii, pa se stisne k meni in me poboža, mi pove, da me ima rada, se še tisto sekundo zavedam, da mi je to ublažilo tesnobo in žalost veliko bolj, kot če bi tisti trenutek za pomiranje vzela dva Apaurina. Prav tako mi pomaga najina ljubezen, ki jo gojiva s partnerjem. Ko pridejo tisti dnevi, ko se ne počutiva najbolje, ko naju pestijo težave ali imava slab dan, se vedno lahko pomiriva znotraj najinega sklenjenega kroga. Če težav ne zmoreva rešiti s pogovorom (btw vsak večer imava dnevni sestanek, kjer med pogovorom obdelava vse od A do Ž, ha ha), jih zagotovo rešiva z dotiki in toplino. Po potrebi prakticirava tudi “povezovanje” – to je najino poimenovanje tega obreda, he he. Obred povezovanja sploh ni zahteven, je pa potrebno, da se sprostiš in prvi pogoj je seveda, da imaš osebo neizmerno rad. Poteka pa takole: Izklopimo vse moteče dejavnike (televizija,radijo), da je v prostoru popolna tišina. Vležemo se na bok, tako da imamo telesa obrnjena ena proti drugi (gledamo se v oči), obvezno moramo biti goli (vsaj zgodnji del), da se stika koža s kožo. Objamemo se, ustvari se toplota, slišimo bitje srca. Mišice sprostimo, lahko zapremo oči ali se gledamo v oči. Že zelo kmalu moramo začutiti, kako nas prevzema hormon zadovoljstva. Povezali smo se in začutili smo ljubezen, ki nam je na rano zalepila obliž. Ta obred lahko traja zgolj minuto, dve ali tri in se tudi izvaja čisto po potrebi. Nama velikokrat pomaga. Torej, da povzamem. Pogovarjati se je treba veliko in stiskati se je treba veliko. Oboje nam ne vzame veliko časa, rezultati so pa neverjetni. Pa še fajn je 😉 Dodatno priporočam še skupno spanje – če vam uspe ostati celo noč zaviti v objem (baje redko komu uspe, nama pa v 90% skoraj vedno), ki tudi čudežno deluje na spanje. Mislili bi, da se zbudiš nenaspan, pa je po mojih izkušnjah ravno obratno. Dotik, dotik, dotik..
Danes sem se kar razpisala, pa še veliko bi lahko povedala. Včasih razmišljam, da ne bi bilo slabo, če bi vklopila kamero in se posnela. Mogoče bi lažje nekatere stvari povedala oziroma bi jih vi bolje začutili, če bi o njih govorila, ne pisala. Hmm.. 🙂
Danes pišem to objavo ogorčena. Ogorčena nad egoistično-brečutnim svetom v katerem živimo. Ne vem, koliko ste aktivni na socialnih omrežjih in koliko časa preživite na internetu. Jaz ga moram priznati, kar veliko. Nekaj več mogoče tudi zaradi službe in opravljanja raznega raziskovalnega dela, ki zahteva brskanje po internetu. Večkrat tako preberem kakšno novico, obvestilo in na koncu preletim še komentarje. Zadnje čase se mi dogaja, da VEDNO (če me prsti preveč ne srbijo in ne začnem komentirati tudi sama) zaprem novico jezna, žalostna – OGORČENA. Ljudje namreč samo LAJAJO en na drugega. Napadi z grdimi besedami, žaljivkami, podcenjevanjem in sovraštvom je na dnevnem redu vsak dan. Nima veze, kdo je oseba na drugi strani – nima veze, če je to starejša gospa, starejši gospod, mogoče invalid. Neee.. Mladina ga kar napade in zbombardira v komentarjih. Katastrofa ljudje dragi, kam smo mi prišli. Samo še znašamo se, iščemo napake, se posmehujemo in grajamo. Brez da bi se vprašali ali mogoče z napisanim, pa verjamem, da tudi izrečenim, ker se to ne dogaja zgolj na internetu, povzročamo osebi bolečino?
Da vam razložim na konkretnem primeru. Pred par dnevi berem komentarje na novico, ki je prihajala iz ptujskega konca. Naletim na komentar gospe, ki jo poznam osebno in vem kakšen človek je. Izrazila je pomisleke glede določenih stvari v novici, seveda je komentar zapisala direktno, tako kot to ponavadi znajo napisati starejši. Nič žaljiv, nič nesramen. Preprosto je napisala, kar je mislila – brez olepševanj in zavijanja v celofan. Na kar, se je pod njene komentarje vsula vsa jeza punce, ki je bila starosti, da bi lahko bila vsaj po slikah sodeč, celo njena vnukica. Punca jo je napadla, kakšna grozna oseba je in kako grozna babica mora biti šele svojim vnukom, jo žalila, da nima vseh čistih v glavi, da ne govorim dalje, ker si če vam po pravici povem, njenih komentarjev niti zapomniti nisem želela. Gospo, ki jo je v komentarjih napadala, kot sem že rekla, poznam. In vem, da je super oseba, super ženska in verjamem, da jo je najbolj prizadel stavek glede vnukov, ki vem, da jih ima neizmerno rada. Še vedno, pa ni poanta tega kar vam želim povedati, v tem kakšna je gospa ali kaj je bilo jabolko spora. Gre se za to, da se ena – se opravičujem, smrklja, brez kilometrine v življenjskih izkušnjah, upa postaviti nad starejšo žensko, ki bi ji lahko bila babica. Niti ne samo to, da si upa. Sploh ne pomisli, sploh se ji ne zdi moralno sporno takšno obnašanje. Ali ne ve, ali pa je pozabila da se starejše ljudi spoštuje! Tudi, če se v stališču ne strinjaš, lahko na spoštljiv način poveš starejši osebi, da se ne strinjaš, vendar spoštuješ njeno mnenje. V bistvu to ne velja zgolj za starejše osebe, ampak za vse. Toleranca in strpnost, spoštovanje do starejših se sicer meni zdi prioriteta in mus, ki ga bi morali vsi upoštevati. Ljudje pri določenih starostih, s seboj nosijo že življenjsko prtljago – določene spomine, bolečine, strahove, frustracije – predvsem pa določene izkušnje. Mogoče včasih tudi sami odreagirajo napačno in so oni tisti, ki napadajo. V takšnem primeru se mi zdi normalno, da takrat mi stopimo korak nazaj in se mi umaknemo njim. Da se ne spuščamo z njimi v besedne dvoboje, temveč jih enostavno, če jih ne gre razumeti in nimajo primernega odnosa, izognemo. V primeru fizičnega ali psihičnega napada, je zgodba popolnoma drugačna, takrat se moramo obraniti situaciji primerno. Upam, da sem vam dovolj dobro znala opisati, kaj me žalosti. Ko vidim, da niti do starejših ljudi ni več pravega spoštovanja, vem, da ga med “sovrstniki” tudi ne more biti. Podrli smo vse meje zdravih odnosov. Se mogoče kdaj vprašamo, da so ljudje, ki so po 40 let ali več delali po različnih tovarnah, ustanovah, upali in jim je bila to motivacija, da bodo nekoč zaradi svojega dosežka (zame je dosežek, da nekdo tako dolgo dela, velikokrat brez prestanka in brez bolniških, po možnosti še fizično naporno) v svoji okolici spoštovani in cenjeni. Da bodo lahko rekli, glej, 40 let dela je za manoj, preživel sem hude in dobre čase in bodo ob tem deležni spoštovanja. Da jih bodo ljudje gledali z iskrico v očeh, ne pa z odporom, nastrojenostjo in celo z sovraštvom. Zamislite se, nekoč bomo tudi mi stari. Je pa velika verjetnost, da se nekateri ne bodo imeli z ničemer pravim za pohvaliti in iskati spoštovanja, ki ga bo že nasploh zelo težko najti, ker izumira.
Področje starejših ljudi, me že od malega veseli. Veliko sem bila v stiku z starostniki, predvsem zaradi vrtnarije in kasneje cvetličarne, ki je bila od staršev in kjer sem že kot otrok veliko pomagala. Razveselim se vsakega pogovora z njimi. Ko jih pozorno poslušam ( predvsem njihove življenjske zgodbe) imam občutek, da od njih črpam znanje in to mi je v čast. Velikokrat so zgodbe, ki jih pripovedujemo izredno žalostne, predvsem pa poučne. Skupina Humanitarček, ki je zadnji čas z svojim projektom Vida zelo aktivna in predana humanitarnemu delu, objavlja takšne in drugačne zgodbe starostnikov. Mladina, ki tega najverjetneje ne prebere, ker jih ne zanima, bi najverjetneje mislila, da so zgodbe izmišljene. Ko bi le bile. Sama sem takšnih podobnih zgodb slišala že zelo veliko. Zadnjič, mi je prijateljica rekla, da sploh ne more več brati teh zgodb, ker je jezna v kakšnem svetu živimo. Prav ima.
Močno verjamem, da so modrosti, ki ti jih predajo starostniki, lahko dobre popotnice za življenje. Govorijo iz izkušenj. Določene stvari (predvsem slabe) so se jim zgodile in so jih “premleli”. To je umetnost veste, premleti stvari in z njimi živeti desetletja. Pogumni so. Se mi pa poraja vprašanje, kako se bodo z slabimi življenjskimi situacijami soočale nove generacije. Lahko, da ne bodo imele tega poguma in bodo hitro obupali. Ali pa bodo tako brezčutni, da jih človeški odnosi več ne bodo zanimali, da se za njih več ne bodo trudili in da na primer tudi ob izgubah ne bodo tako trpeli, ker jim bo v tolažbo materialni svet. Bomo videli. Ker verjamem v dobro in vem, da je kljub vsemu, takih ljudi še veliko na svetu, ki bomo to prenesli ali smo že prenesli na svoje otroke, sem optimistična.
Velikokrat se zamislim in sem neskončno hvaležna, da sem po mami, ki je dolgih 25 let delala v Ptujskem Domu upokojencev podedovala ta čut za ljudi. Mami mi je bila glede tega prava vzornica. Še en dokaz več, da lahko marsikaj dobrega, kot tudi slabega prenesemo na naše otroke. Potrudimo se za tisto dobro.
Strah je temeljno čustvo in na nek način ga doživljamo prav vsi. Nekateri ga doživljamo v močnejših intenzitetah, nekateri pa v šibkejših intenzitetah. Skupno nam je to, da strah začnemo doživljati, ko se počutimo ogrožene. Pa naj bo to ob rojstvu, ko iščemo mamino toplino in začutimo strah, ko je ne najdemo ali v starosti, ko se ob najmanjšem znaku bolezni bojimo, da bomo zboleli, obležali v postelji in trpeli. Strah je torej čustvo, ki je prisotno skozi celotno življenje.
Takojšnji strahovi
Sama bi se še pred dobre pol leta uvrstila v skupino “neustrašnih”. S tem ne mislim, da sem živela brez strahu. Imela sem strah pred določenimi banalnimi zadevami (pajki, podganami, pijanimi ljudmi) in kompleksnimi zadevami (pred obiski staršev – predvsem me je bilo strah očeta in njegovih nepričakovanih reakcij ter njegovega obnašanja). Kar se tiče zdravja in zdravja bližnjih me nikoli ni bilo strah, da bi kdo zbolel, umrl in podobno. Velikokrat me je skrbelo, ko je hči zbolela, če bo vse v redu, da se ne bi kaj zakompliciralo, da bi čimprej ozdravela ter za mami, da ji oče ne bi kaj naredil. Ampak tega ne ocenjujem kot strah, temveč kot skrb. Z posebnimi strahovi se tako nikoli prej nisem posebej soočala. Vse se je začelo kmalu po rušilnem dogodku. Prvotno sem se spopadala z strahom, ki je nastal iz travme, ki sem jo doživela. Strah me je bilo skoraj da svoje sence. Še v ogledalo sem se težko pogledala, ker sem bila v strahu, da bom videla koga za seboj. Vem, da se sliši grozno, vendar me je največkrat bilo strah, da je oče preživel in da me bo poiskal in ubil še mene, moje bližnje. Približno 2 ali 3 mesece sem se spopadala s temi strahovi, da se bo meni/nam kaj zgodilo. Paranoično sem zaklepala vrata, vedno kadar sem šla iz bloka se hitro letela do avta in se zaklenila, gledala okrog sebe, če me kdo opazuje. V začetku brez tablet, kasneje pa brez prižgane televizije nisem mogla zaspati, saj sem pozorno poslušala vsak šum v stanovanju in to me je spravljalo ob pamet. Občutek je bil grozen, zapomnila si ga bom za vse življenje. Skrivanje in bežanje je bilo ob tem močno prepleteno, pa ne zaradi tega, ker bi storila kaj slabega, temveč zaradi strahu, da se mi/nam ne bi zgodilo kaj slabega. Ker se je po tem rušilnem dogodku močno zaostril odnos z določenimi sorodniki, so moj strah dodatno poglabljali še oni. Čeprav si nekaterih besed, s katerimi so me “krivili” za dogodek (češ da oče tega mami ne bi storil, če se ona ne bi želela ločiti, jaz pa sem ji pri tem pomagala – kar je totalen absurd in kaj takega lahko reče samo nekdo, ki zagovarja to, da lahko nekomu vzameš življenje če ne želi biti več s teboj in si človeka tako lastiš, kar je še večji absurd saj ženska, ki je postala mama, ne more biti last moža – kaj pa otroci? ostane še kaj mame za otroke? ) hvala bogu si teh obtožb nisem jemala k srcu, čeprav so me z njimi prizadeli, so pa s svojim ravnanjem moje žalovanje in mojo travmo še povečevali. Danes jim sporočam, da se nikogar ne bojim in da bodo za svoje besede enkrat še zagotovo plačali. Pa ne meni, ker imam sama srce iz krvi in mesa, ne iz kamna in ker mene ne žene hudobija. To bodo plačali takrat, ko jih bo nekdo prizadel tako, kot so oni mene. Edini maščevalec, ki resnično obstaja, je karma.
Ko so minili strahovi, ki bi jih lahko primerjala s tistimi ki sem jih kot otrok včasih doživljala, ko sem gledala kakšno grozljivko po TV in me je bilo potem strah (le da so ti strahovi minili čez noč, moji pa so trajali par mesecev), so se začeli pojavljati drugi strahovi, ki trajajo še danes. To sta strah pred ponovno izgubo bližnjega in strah pred smrtjo.
Prvo se bom dotaknila strahu pred ponovno izgubo bližnjega. Ta strah se mi je začel pojavljati nekje v sredini poletja. Zalotila sem se, da pogosto, ko sem sama z svojimi mislimi razmišljam o ljudeh, ki jih imam rada, če so zdravi, kako živijo in kako si ne želim, da bi se jim kaj zgodilo. Ko si za trenutek predstavljam takšne in drugačne situacije povezane z izgubo, se mi oči napolnijo z solzami in začnem se prepirati sama s seboj, kako naj neham razmišljati o takšnih stvareh. Enostavno se bojim, da bi izgubila še koga, ki mi je bil tako blizu kot mami. Ker vem, kako močno se trudim živeti s tem, da mami neizmerno pogrešam in se ob enem bojim, da takšnega procesa še enkrat ne bi bila zmožna dati skozi. Vem, da so to črne misli in trudim se jih odganjati. Ampak pridejo, čisto nenapovedane vstopijo v mojo glavo in me spravijo v jok. Pomaga mi, da se ob takšnih mislih ustavim, globoko diham in si rečem – vse bo dobro, vsi moji bodo dobro, vsi so zdravi, imamo se radi in lepo bomo živeli. Včasih mi uspe, včasih pa te črne misli nagajajo in me ne pustijo tako hitro na miru. Tako se včasih zbudim sredi noči (po nočni mori ali pa kar tako) in potem ne morem zaspati, ker premlevam svoje strahove. Ko se mi je to zgodilo prvič sem imela pokvarjen popolnoma celoten dan – vse dokler nisem prišla iz službe in objela mojih dveh srčkov, ki mi ob strani stojita že od vsega začetka tako zelo močno, da se včasih vprašam, če sta iz tega sveta. Hi hi. To sta seveda moja hči in moj partner, ki uspeta moje strahove hitro utišati (ko smo skupaj) in jih spet prebuditi (ko smo narazen) in sem v skrbeh za njiju.
Drugi strah, ki se mi tudi pojavlja tu in tam je strah pred smrtjo. Vem, da me smrti nikoli ni bilo posebej strah. Vem, da sem kot otrok enkrat o tem razmišljala (zapomnila sem si, da me je pri srcu takrat malo zabolelo), kasneje pa veliko o tem nisem razmišljala. Zaspiš in se nikoli več ne zbudiš. Kako preprosto, ne? Po izkušnji, ki sem jo doživela, pa se je moje razmišljanje zelo zelo spremenilo. Izkušnjo imam z bolečino ob izgubi mame in ker vem kako boli, me je hkrati postalo strah za svoje lastno življenje, ker vem, kako bi izguba bolela moje bližnje. S temi občutki in sklepi sem tako posledično razvila še strah pred smrtjo. Ko mi moje črne misli nagajajo in pomislim na to, da pred smrtjo nisi varen in da lahko umreš kdarkoli, me zmrazi in neštetokrat si ponovim – želim si živeti in bom še živela. Pomaga. Včasih.
Svoje novo rojene strahove sem si zares želela deliti z vami, ki me berete. Nekateri, ki so se soočili s podobnimi izkušnjami in travmami, so rekli, da so ti strahovi čisto povsem razumljivi in pričakovani ter, da so jih doživljali tudi sami. To me je zelo pomirilo. Prejšnji teden mi je prijateljica, ki jo zelo cenim kot osebo, ker vem, da je v življenju prestala že marsikatero težko situacijo rekla, da je strah hudičevo delo in da naj se ga takoj, ko se mi te črne misli pojavljajo “losam” z pozitivnimi afirmacijami. Moram reči, da pomaga. Hvala, draga moja – vem, da boš to prebrala.
Vsi, če si le priznamo seveda, živimo z strahovi. Moramo pa se naučiti, da se z njimi spopadamo in nam ti strahovi ne krojijo življenja. Sama sem zaradi svoje trme in vztrajnosti na dobri poti, da jih kar se da uspešno zatolčem ko se mi pojavijo, za to vam vsem, ki se z njimi spopadate želim, da jih tudi vi odganjate vztrajno in odločno.
Naredila sem PAVZO. Kratko pavzo od vsega dogajanja v tem letu, ki se z zadnjimi meseci pred nami poslavlja. Mogoče bi potrebovala dolgo pavzo – vendar kot vsi veste, je to nemogoče. Življenje te potrebuje, vsako sekundo.
V času, ko nisem napisala nobenega prispevka in nisem z vami ničesar delila, se mi je zgodilo marsikaj. Največja sprememba je bila menjava službe. Odkar se mi je življenje obrnilo na glavo, 28. marca, ko sem v enem hipu izgubila starše in posledično tudi službo, je to druga menjava. Za tiste, ki me ne poznate – .– prej sem bila zaposlena v maminem podjetju, ki po njeni smrti, brez nje, žal ni moglo nemoteno poslovati dalje. Pa tudi sama nisem bila sposobna, da bi lahko njeno obrt peljala dalje. Psihična obremenitev, ki je bila po vsem dogajanju prisotna, mi ni dovolila, da bi se lahko skoncentrirala in poskušala stvari postaviti na noge. Pridejo trenutki, ko si očitam, da nisem zmogla. Cvetličarno je gradila z neizmernim trudom, pregaranimi dnevi in tudi nočmi, da je ustvarila eno toplo in prijazno prodajalno v katero so se ljudje zelo radi vračali. Kmalu po dogodku, ko je bila cvetličarna 14 dni zaprta, sem se odločila, da jo bom sama vodila dalje. Ker so se stvari glede zapuščinskega postopka zakomplicirale in sem bila deležna določenih pritiskov v zvezi z tem, sem se odločila, da počakam z delovanjem, dokler se stvari ne razrešijo. Zadnji dan, ki sem ga, po mamini smrti, preživela v cvetličarni sem zaprla in zaklenila že ob 12 uri – morala oziroma namen sem pa imela, da bom delala do 15 ure. Enostavno nisem zdržala. V prsih me je stiskalo tako kot da bi ležala in bi nekdo name položil 500 kg težak kamen. Lovila sem sapo, tresla sem se in želela sem samo čimprej oditi. Zaklenila sem cvetličarno, napisala obvestilo, da je do nadaljnjega zaprto in odšla domov. Jokala sem kot dež. Šele takrat, tisti dan, slab mesec po mamini smrti, sem dojela, da je ne bo več nazaj. Ko sem bila še v začetnem šoku, se sploh nisem zavedala, da se z nadaljnjim delom v cvetličarni zgolj slepim in jo čakam. Navajena sem bila, da je vsak dan, ko sem jaz delala zjutraj (to je bilo večino časa, saj se mi je zaradi moje hčerkice zelo prilagajala, da sem lahko popoldneve preživljala z njo), prišla na kavico okrog 9 ure. Malo sva počvekali, naredili plan za tisti dan, spili kavico in štartali v nov dan. To je bila rutina. In brez nje si dela v tej cvetličarni nisem predstavljala. Ne za to, ker ne bi znala ali ker ne bi želela. Za to, ker sem povsod videla njo. Povsod. Kamorkoli sem se obrnila, karkoli sem delala, sem jo videla. Vedno kadar sem dvignila glavo in pogledala okrog sebe, sem jo na nek način čakala, da bo prišla izza vogala. Želela sem si, da jo moje oči ponovno vidijo tam kjer so je bile vajene videti. In ko sem ugotovila, da je ne bo mi je zdelo, kot da padam v prepad.
Kot sem že omenila malo prej – nisem želela menjati okolja. Nisem želela zbežati od vsega in zaloputniti z vrati. Vendar je bila to v tem primeru edina rešitev in edina možnost, da ne zblaznim. Bilo mi je težko, ko sem bila doma, ker nisem v cvetličarni. Zdelo se mi je, da bi morala biti tam skozi – občutek kot da nekaj zamujam. Ko sem bila pa tam, pa se mi je psiha od vsega vrtenja spominov, čakanja in pogrešanja mame, popolnoma sesula. Prihajala sem “dokaj dobre volje” odhajala pa potrta. To se je odražalo pri mojem celjenju ran. Vsak obisk cvetličarne, me je postavil na začetek. Za to, sem se po nasvetu psihologinje odločila, da je menjava okolja najboljša izbira. V zelo kratkem času, se mi je ponudila služba in podala sem se novim izzivom naproti. Če bi rekla, da je bila ta pot veliko lažja, kot če bi nadaljevala delo v cvetličarni, bi se zlagala. Ni bilo tako lahko, saj sem iz kroga poznanih ljudi in iz podjetja z minimalno sodelavci, “priletela” v večji kolektiv, na katerega menim, da nisem bila pripravljena. Pripravljena v smislu sproščenosti in veselja do spoznavanja novih sodelavcev, veselja do dela. Vsega tega namreč nisem imela. Nisem imela nobene želje, nobene volje po zgoraj naštetem. Lahko bi rekla, da sem bila v svojem svetu. Na čase sem se počutila, kot da bi me bager naložil doma in odložil na stol v pisarno. Vedno sicer ni bilo tako, kljub vsemu sem imela super izkušnjo in spoznala nekatere čudovite ljudi, s katerimi sem stkala lepe vezi, ki upam, da bodo ostale stkane celo življenje. Vsekakor, pa je ta nova služba, bila boljša izbira od cvetličarne, ki sem po sodnem postopku nameravala ponovno zagnati, ker sem lahko vsaj za nekaj časa na dan odmislila vse kar se je dogajalo v preteklem času.
Nova menjava okolja
Pred slabim mesecem, vmes ko nisem nič pisala bloga – se mi je življenje spet malo zavrtelo. Dobila sem ponudbo za novo službo, katero sem z veseljem sprejela, saj le ta veliko bolj izpolnjuje področje na katerem želim delati. Prav tako sem dobila svojo prvo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas – kar mi na nek način daje občutek varnosti, ki mi je v tem obdobju, ko je moje življenje bilo postavljeno na glavo, izjemo pomembna. Z delom, ki ga trenutno opravljam sem zadovoljna, opravljam ga z veseljem. Soočam se z novimi izzivi, odgovornostmi, ki mi zaradi obsega, odvračajo misli od vsega. Bolj sem zaposlena kot v prejšnji službi in imam manj časa za premljevanje vsega. Prav tako so minili tisti najbolj kritični meseci in v meni se ponovno prebuja želja po druženju, spoznavanju. Postala sem resnično motivirana. Počasi, korak za korakom.
Ko zahtevaš preveč..
Veliko krat poslušam, kako ljudje preveč zahtevamo od drugih.. Res je. Vendar, se zelo redko vprašamo oziroma si priznamo – da velikokrat veliko preveč zahtevamo od sebe.
Sama bi se poimenovala kar kot šolski primer izgorelosti. Ne želim jamrati, vendar sem po kot ga sama imenujem – rušilnem dogodku, ostala doma “v bolniški” 14 dni, na to sem nadaljevala delo v cvetličarni. Po prenehanju dela tam, sem bila teden dni doma in začela sem z novo službo. Čez poletje sem imela 7 dni dopusta. Po zaključku te službe v petek, sem z novo pričela že v ponedeljek. Od 28. marca sem si tako “odpočila” zgolj slab mesec dni. Kar je za to kar se mi je zgodilo, ogromno premalo. Čeprav to ni zgolj negativno, ima namreč tudi pozitivne plati – da sem se zaposlila in odmislila, vendar bi si morala vzeti več časa za oddih. Od sebe sem v tem kratkem času (malo več kot pol leta je minilo) zahtevala veliko preveč. Želela sem si, da bi bila takoj okej – da bi se pomirila, se motivirala in poskušala čimprej “od žalovati”, se vrniti v cvetličarno in živeti življenje po starem. Žal, to ne gre. Nekako sem vedela že v začetku, da bo dolga pot – na to so me tudi vsi opozarjali. Šele danes vidim, da je resnično dolga pot, kateri ne vidiš cilja kar takoj. V bistvu, ga tudi danes ne vidim. Trenutno ne vem – ali sem prehodila 100 metrov, 10 kilometrov ali 100 kilometrov. Sem se pa s tem pomirila, da več ne zahtevam toliko od sebe in da sem se prepustila temu toku. Če mi je težko, se zjočem. Če se ne počutim nekje dobro, ne grem. Ko si očitam zakaj nisem mamine obrti v njeno čast vodila in razvila dalje, se pomirim in spomnim, kako težko mi je bilo brez nje tam preživljati čas. Ravnam se zgolj po tem, kako se počutim in se ne trudim in ne silim v nekaj, kar mislim, da bi bilo prav ali še huje – kaj bi okolica odobravala kot pravilno. Ne, gledam nase. Glede tega sem egoist, priznam. Postala sem – ker sem morala postati, če sem želela ostati okej, za mojo hčerkico, za mojega partnerja, za vse bližnje. Prav tako po teh mesecih vidim, da je odločitev, da dela v cvetličarni ne nadaljujem, bila prava. Obrniti moram nov list. Vse lepe spomine iz cvetličarne, kjer sva z mamico preživeli veliko lepih trenutkov, sem zaklenila v srce in jih bom hranila vse do smrti. Dovolila sem si priznati, da je bila cvetličarna mamina pot. Jaz sem ji pri tem pomagala. Moja pot, je nekje drugje. Pogrešala bom zlate stranke, prijazne sosede in osebje iz Petrola nasproti, vendar, v tej cvetličarni brez mami nimam kaj početi. Ko zapreš ena vrata, se odprejo druga. Vem, da je mami vesela zame in da me budno spremlja na poti. Vem, da bi si želela zgolj to, da sem srečna in mirna. Vem, da me podpira – kot me je vedno v življenju.
Hodim po poti in vidim cilj. Cilj, da se postavim na noge v smislu duševnega miru in da živim življenje s polno mero. Preteklosti ni moč spremeniti, nikakor – lahko pa se potrudiš in si ustvariš lepšo prihodnost.
Samo toliko, da veste.. Sem nazaj. Blog bom ustvarjala dalje, z srcem. Ta pavza je bila resnično potrebna, da malo zbistrim glavo in se posvetim novi službi. Se beremo!
Ni lahko zaspati, ko veš kaj se je zgodilo tvoji mami. Ni se lahko zbuditi, ko veš kaj je naredil tvoj oče. In ni lahko živeti s tem, ko veš, da nisi imel nobenega vpliva na to kaj se je zgodilo. Po navadi vedno želimo imeti stvari pod nadzorom. Otroka pazimo in ga imamo na očeh, ga okregamo, če počne nekaj kar bi mu lahko škodovalo, opazujemo njegovo vedenje in ukrepamo če ugotovimo, da ni primerno. Pri odraslih je drugače. Pomagaš jim kolikor ti dovolijo. Njihovih odločitev pa nikakor ne moreš sprejemati, kaj šele nadzorovati. Lahko le opazuješ in jim skušaš pomagati, vendar se vedno sami odločajo kaj bodo storili. V še hujši položaj si postavljen kot otrok, ki nemo opazuje svoje starše, kako tonejo v medsebojnem odnosu..
Blagor vsem, ki so imeli “normalno” otroštvo
Po izkušnji, ki jo imam iz primarne družine vam lahko povem, da je nekaj najhujšega na svetu to, da si priča partnerskim težavam svojih staršev. Verjamem, težave in prepiri nastanejo v vsaki družini. Lagali bi tisti, ki bi rekli, da je pri njih vse popolno (vsaj jaz takšne družine ne poznam). Vendar, ko se že kot otrok zavedaš, da se tvoji starši ne razumejo in dan za dnem mrzlično opazuješ njihovo komunikacijo, samo za to, da veš v kakšnem stanju je njihov odnos, ti to pusti posledico za vso življenje. Spominjam se dogodka, približno 20 let nazaj. Kot vedno, kadar ni bilo doma starejšega brata s katerim sva imela skupno sobo, sem spala v njuni spalnici na napihljivi blazini. Starša sta se vso noč prepirala, jaz pa sem se prestrašena pretvarjala, da spim. V resnici nisem spala ampak sem vsako njuno besedo shranjevala v svoj spomin. Tiščalo me je pri srcu, ko sta se zmerjala, si očitala stvari. Tiščalo me je prav tako kot me je tiščalo tedaj, ko sem bila že odrasla. Ko sem se zbudila sem odšla v šolo, vendar sem celo dopoldne premišljevala, kako bo, ko se bom vrnila. Mama je namreč omenjala selitev in to mi je odmevalo v glavi celo dopoldne. Spominjam se občutka, ki sem ga kasneje doživela še neštetokrat v življenju, ko nisem vedela ali si želim domov ali ne. Po eni strani, sem si želela, da se vrnem domov in da je vse v najlepšem redu, da se nič ni zgodilo. Po drugi strani, pa nisem želela domov, ker nisem vedela kaj lahko pričakujem. Živela sem v strahu. Tistega dne, sta me hvala bogu (sem si seveda mislila takrat) doma pričakala pobotana starša. Prepirov je bilo konec, moja in mamina oblačila iz potovalk so bila razpakirana. Ko sem videla, da je njun dialog umirjen in da sta dobre volje, sem bila najsrečnejši otrok na svetu. Če bi takrat vedela, kakšno življenje ju čaka oziroma kakšna prihodnost čaka celotno družino, zagotovo ne bi navijala za to, da ostaneta skupaj. Kot majhen otrok tako ali tako ne veš kaj je bolje. Bolje se ti zdi tisto kar si sam želiš. Da je vse v najlepšem redu in da se ati in mami razumeta. Ko malo odrasteš, recimo ko prideš v leta pubertete, takrat pričenjaš videti realno sliko. Ugotoviš, da bi bilo mogoče res bolje, da vedno znova, ne bi rabil biti priča njunih medsebojnih obračunov. Ampak sama nisem bila sposobna očitati mami, zakaj se leta nazaj ni ločila od očeta, niti sedaj, v teh letih, ko imam že sama svojo družino, kaj šele, da bi ji to svetovala ali očitala takrat, ko sem bila še otrok. Življenje je bilo njuno, partnerski odnos je bil njun – kot otrok nisem imela pravice pritiskati na njiju, naj ga razrešita. In tako sem se umikala. Umikala od doma, umikala od rojstnega kraja, umikala od vsega. Šele sedaj vidim, kako sem bežala in si priznam, da sem domov hodila z strašanskim odporom. Osnovno šolo sem obiskovala na Ptuju, medtem ko sem se v srednjo šolo vpisala prvo na Ptuj, kasneje, ko je doma bilo že stanje nevzdržno, pa sem se prepisala v Maribor. “Za sebe” sem začela živeti pri 16 letih, ko sem se skoraj da popolnoma preselila k družini tedanjega prvega fanta, dve leti kasneje pa sem že delala preko študentskega servisa, da sem lahko plačevala stroške za najemniško stanovanje. Z starši nekaj časa nisem bila v kontaktu, zaradi določenih bolečih dogodkov, pri katerih sem spoznala, da je bolje če se držim stran od njiju. Da je bolje zame, da se odstranim iz okolja in prekinem stike, kateri so v meni vzbujali strah in negotovost. Takrat mi je bilo izredno hudo za mamo. Resnično sem jo pogrešala in včasih sva se skrivaj slišali po telefonu. Velikokrat je nisem razumela, zakaj se kot mama ni postavila za nas otroke. Zakaj si ni izborila boljšega življenja zase in za svoje otroke? Ko se mi je to leto, v zadnjih mesecih svojega življenja, izpovedala in mi zaupala nekatere težave, sem si mislila, zakaj sem morala nekatere krute stvari iz svoje primarne družine sploh izvedeti? Zakaj mora otrok poslušati svojo mamo, ko mu razlaga takšne stvari? Takrat nisem vedela, zakaj mi to govori. Danes vem in sem hvaležna za vse kar mi je zaupala. Kot prvo sem hvaležna za to, da se mi je sploh zaupala. Najbolj hvaležna sem pa tega, da mi je razjasnila mnogo stvari o katerih je več nimam možnosti povprašati in si tako vsaj z nekaterimi nerazjasnjenimi stvarmi, ne belim več glave. Mogoče je tudi sama čutila, da ji zmanjkuje časa in mi mora povedati. Ni lahko sprejeti resnice, sploh če je ta boleča. Ni se lahko pogovoriti o zamerah, razčistiti določenih dogodkov. Vendar je bolje, da se glede določenih stvari pogovoriš z ljudmi, dokler so še živi. Kasneje ni več mogoče. In nadvse srečna sem, da sem z mamo imela tak pogovor. Mogoče si na trenutke, res redke trenutke želim, da bi ga imela tudi z očetom. Ampak glede na to, da pravega odnosa, ko bi se lahko brez težav gledala v oči in se odkrito pogovarjala, nisva imela praktično že vsaj 10 let in glede na to, da tako ali tako nisem zaupala ne njemu in ne njegovim besedam, ta želja nikoli ni in verjamem, da ne bo prešla v obžalovanje. V srcu sem resnično ljubezen gojila le do mame, do očeta je bila le ta “formalna”. Kdorkoli bo rekel, da me je prizadel le z zadnjim svojim dejanjem, se moti. Prizadel me je vedno znova in znova z svojimi lažmi, manipulativno naravno, ne-empatičnostjo, poniževalnim odnosom in nenazadnje z spomini, ki sem jih imela nanj že iz otroštva.
Dragi moji. Vsi, ki ste očeta in mamo videli le kako se tu in tam malo sporečeta, bodite jima hvaležni do neba. Zagotovili so vam namreč odraščanje v varnem in toplem okolju. Verjamem, da je morda težko tudi tistim, ki pri starših ravno niso videli prave ljubezni. Lahko vas potolažim, če bi poslušali prepire in živeli v strahu, kako sta, bi vam bilo še težje.
Kot sem že malo prej omenila – na odnos svojih staršev ne moreš vplivati (p.s.: verjamem, da so izjeme, ko otroci krojijo usodo staršev). Sama sem se jim večkrat umaknila, pa se spet približala, pa poslušala enega in drugega.. Velikokrat sem se počutila kot ena ping -pong žogica. In naj se sliši še tako grdo, včasih sem se spraševala – kje sem jaz padla mimo, da sem se rodila v takšno družino? Ne znam opisati kako to boli.. Bolelo je že takrat, ko sem se zavedala njunih težav. In neznansko bolj boli še danes, ko so se “njune” težave končale s tragedijo. Veste, ni lahko živeti s tem, da te nekateri ljudje označujejo kot “to je tista hči, ki ji je oče ubil mamo” in podobno. Nekateri gledajo nate, kot da si “kužen”. Mislite, da sem si sama izbrala svoje starše? ali da sem imela kakršen koli vpliv na to kar se je zgodilo?? Nikoli si ne bi mislila, da bom takšne obravnave deležna tudi od nekoga, ki sem mu v življenju resnično veliko zaupala in nikoli nisem niti pomislila, da me bo obsojal za napake staršev. Na to nisem mogla biti pripravljena, dolgo časa niti sama nisem resnično dojela kaj se je zgodilo in čigava hči sem. Vendar, si iz dneva v dan polagam v misli in v srce, da NISEM KRIVA. Nisem kriva za to, kar se je zgodilo. Jaz sem jaz. Nisem ne moj oče, nisem ne moja mama in nisem moj otrok. Sem unikatno in edinstveno človeško bitje. Za to sem se odločila, da z ljudmi, ki me sodijo na podlagi moje primarne družine, zaključim in jih izbrišem iz svojega življenja za vselej.
Tragedija, ki je prizadela mene in mojo družino je še vedno občutljiva tema o kateri se težko pogovarjam. Nekateri so mnenja, da “širnemu občinstvu” v svojih zapisih in objavah preveč zaupam. Da preveč povem o sebi, o svojem počutju in nasploh o vsem kar se je zgodilo. Res je, teme so težke za brati (kaj šele za razumeti) in niso za vsakogar. Res je tudi, da si vsak moje zapisane besede razlaga po svoje. Veliko ljudi bi ravnalo drugače, veliko ljudi bi molčalo, ker te teme “niso za v javnost”. Vsak se ima pravico odločati kaj si želi brati in kaj ne. Pravico ima izbirati med nešteto vsebinami, ki nam jih ponuja splet. Sama nikoli ne obsojam nikogar, ki napiše ali ima za povedati, nekaj kar me ne zanima/dela depresivno/česar ne razumem. Kot imaš pravico izbirati kaj želiš prebrati imaš tudi pravico izbirati kaj želiš napisati. In vsem tistim, ki si ne želijo brati mojih zapisov, čisto nič ne zamerim.
Sama pišem o občutljivih temah, ki res da niso za vsakogar, verjamem pa, da bi se lahko marsikdo iz njih kaj naučil. Mogoče vsaj tega, da je včasih treba neke stvari razumeti – ne obsojati. Ne pozabite – DANES OBSOJAŠ, JUTRI SI LAHKO OBSOJAN.
Kako hitro lahko najdemo besede, s katerimi označimo ljudi, ki so “v drugačnem stanju”.. Premalo se zavedamo, da smo hitro lahko tudi mi na njihovih mestih. Bomo tudi takrat kazali s prstom? Bomo o njih vedeli vse tisto, kar še sami zase ne vejo? Bomo še naprej tako navidezno “zaskrbljeni” za njih?
DA. Spremenila sem se. Na nekatere stvari ne gledam več tako kot sem prej. Prej, pred to grozljivo, a kljub temu izredno pomembno življenjsko lekcijo. Ne dotakne se me več nobeno obrekovanje, nobeno iskanje dlake v senu, nobeno iskanje pozornosti.. Moje vsakodnevne borbe z balansiranjem razpoloženja, z iskanjem motivacije, da lahko opravim vse tisto kar sem prej naredila “usput” mi vzame preveč časa, preveč energije, da bi se lahko ukvarjala še s tem. Tukaj opažam prvo pozitivno stvar, ki sem jo potegnila iz te grozljive življenjske lekcije. Ni mi več pomembno, kdo hodi ob meni in kdo ne. Hitro se sprijaznim z vsemi spremembami, ki se dogajajo. Ker drugače ne gre, ker nimam več tiste energije, ki sem jo včasih po nepotrebnem trošila. Ker si z takimi nepomembnostmi samo še dodatno otežujem proces reševanje same sebe.
Mnenje ostalih
To, da nam je pomembno kaj si o nas mislijo drugi, nam je tako rekoč bilo položeno že v zibelko. Predvsem tistim, ki prihajamo in smo odraščali na vasi. Pomembno je kaj mislijo, kaj slišijo in kaj vidijo sosedje. Kaj si o naših osebnih zadevah mislijo naši prijatelji, s katerimi velikokrat tekmujemo in tega seveda ne priznamo. Ob vsem pa se velikokrat sekiramo, ko slišimo kaj in kako se pogovarjajo za našimi hrbti. Vedo več, kot vemo mi sami. Oni vedo. Vedno si ustvarijo svojo resnico in vedno vedo, da imajo prav.
V zadnjem času sem po travmatični izkušnji bila tudi sama del nekoliko govoric. Ljudje so črpali informacije iz medijev, kar je čisto normalno za okolje v katerem živimo. Kar povedo po televiziji ali kar piše v časopisu je za mnoge Sveti gral. Tudi sama sem prej mogoče kdaj delovala tako. A po tej izkušnji, zagotovo ne bom več nikoli. Veliko časopisnih trditev je namreč postavljenih na ugibanjih brez kakršnih koli potrditev. Žalostno, ampak resnično – komur koli z svojimi napačnimi trditvami, s katerimi naredijo ogromno škode ljudem, ki so kakorkoli povezani z zadevo, škodujejo, so tožbe in kasneje odškodnine, ki bi jih oškodovanci zahtevali od medijev, tako mizerne, da se jim ne izplača drugače. Za to si nekateri mediji lahko dovolijo vse. V eni dobri nakladi si namreč lahko pokrijejo vse stroške in odškodnine – pa jim kljub temu še ostane dobiček. Mediji pišejo kar ljudje berejo. Vse mora biti zelo senzacionalno in zelo udarno. Ljudje pa to preberejo, dodajo svojo zgodbo in lahkomiselno, brez kančka sočutja komentirajo in postavljajo svoje scenarije. Včasih še celo zraven tebe. Oni poznajo celo družino o kateri govorijo, ampak, ko stojiš zraven njih, ne vedo da si svojec. Razumljivo, vsi imamo pravico izražati svoja mnenja in domneve. Vendar bi bilo nujno potrebno, da se ob tem vprašamo, kaj če bi se to zgodilo nam? Ali bi nam bilo prijetno poslušati te vaše domneve?
Kako se kot svojec počutiš, ko v časopisu bereš o svojih starših, ko v časopisu gledaš sliko svoje rojstne hiše in ko ne moreš prezreti šokantnih naslovov – tega vam ne znam opisati z besedami. Edino dobro, ki je pri tem je, da si tako močno prizadet, da ti je tisti trenutek v bistvu vseeno, kaj bo kdo rekel. Tako te boli, da se je to, kar si včasih le bral, da se je zgodilo drugim, zdaj zgodilo tebi, da kar ne verjameš, da je res. Ni prostora in ni časa, da bi razmišljal kaj bodo rekli drugi.
Sedaj po nekaj mesecih se kaže drugačna slika, kažejo se prave posledice in prava škoda. Veliko ljudi, še posebej tistih, ki niso bili povezani s teboj, pozabi kaj se je zgodilo. V glavi jim ostane le še par informacij (realnih ali izkrivljenih) s katerimi označujejo celoten dogodek. Ti, si pa pozoren na vsako njihovo kretnjo, na vsak pozdrav ali ne pozdrav. Ne hote analiziraš vse. Ker iščeš potrditev, da te ljudje kljub temu, da nisi “okej” ne gledajo drugače kot prej.
Kako dobri ocenjevalci znamo biti. Ljudje smo mojstrska bitja. Točno vemo, zakaj je nekdo drugačen, točno vemo kako se počuti. Ampak zraven se sprašujemo, kako je lahko takšen? Le kaj ga je pripeljalo do tega, da je takšen? Velikokrat v zadnjih mesecih sem si tako močno želela, da bi se nekdo vsaj za eno uro lahko postavil v mojo kožo in poskušal živeti z mojo bolečino in šele na to obsojal. Takrat bi me mogoče res lahko ocenjeval in lahko bi vedel kako se počutim. Vse tiste izjave “Ja, vem kako ti je, razumem te, saj bo minilo!”, ki so mi bile izgovorjene kot tolažilne, od nekaterih bližnjih, pa vse do daljnih prijateljev, sorodnikov.. Iz izkušnje vam lahko brez slabe vesti danes povem le to. Ljudje veliko govorijo, zelo malo od tega pa resnično mislijo, še manj pa naredijo. In zelo malo je takšnih ljudi, ki so iskreni v sočustvovanju. Nikoli nisem bila in tudi nikoli ne bom mnenja, da bi se moral vsak poistovetiti z vsakim, vendar, ljudje smo postali tako neempatični, tako brez razumevanja in brez sočutja, da iščemo še samo napake in gledamo še samo na svojo rit. Tako smo srečni, da se nam kaj takega ni zgodilo in tako zelo imamo radi ob sebi samo ljudi, pri katerih je vse pozitivno, so srečni in zadovoljni ter kipijo od življenjske energije. Žal le za to, da lahko ob njih pozabimo na svoje težave. Veliko ljudi bo pristopilo v tistih trenutkih, ko je človeku najhuje, ko je vse sveže in ko se spodobi, da so zraven. Kasneje, ko oni že pozabijo kaj se je zgodilo, ko bolečine ni več, pa hkrati tudi pozabljajo, da se tvoja bolečina vse od tistega dne, ko so bili še tako požrtvovalno s teboj, ni nič spremenila. Takrat začnejo iskati napake. “Zdaj pa ni več tako družabna, nič se več ne smeji, ko sem z njo, še jaz postanem slabe volje, vedno ko jo vidim se spomnim kaj se je zgodilo – lažje mi bo če je ne vidim, postala je čudna,..” Ali obratno “Glej, ni dolgo nazaj od kar je izgubila starše, pa je že zaročena, poglej – se že smeji, kaj ji ni nič hudo, kdo bo pa zdaj delal cvetličarno, kar pustila bo da vse propade?,.” Takšni in podobni so čisto običajni očitki, ki so leteli name in ki verjamem, da letijo na vse nas, ki se nam je v življenju na kakršen koli način zgodilo nekaj na kar nismo imeli vpliva, za kar nismo bili krivi.
Spremembe
Velikokrat v zadnjem času, sem se trudila, da bi z ljudmi okrog sebe komunicirala enako kot sem komunicirala preden se mi je življenje obrnilo na glavo. Da bi jim prikrila svoje trpljenje, da jim ne bi govorila o svojih strahovih in bolečinah. Vse za to, da bi ostali z menoj. Da jim ne bi bila tečna, da jih ne bi morila, da bi bila dobra družba. Zaradi določenih izkušenj, ko so se pri nekaterih ljudeh pokazali njihovi pravi obrazi, sem se nepreklicno odločila, da je tega konec. Konec je ugajanja, prilagajanja in konec je strahu. Kdo bo želel v mojem življenju biti, bo. Kogar ne bo, ga ne bo. Bilo bi dobro, če bi se ljudje, ki mislijo, da nam na kakršen koli način prizadevajo bolečino in mislijo, da bomo brez njih slabše živeli, zavedali, da smo vsi mi, ki smo izgubili nekoga, ki nam je bil blizu in smo ga imeli radi, postali imuni na izgubljanje ljudi, ki so po naši srčni hierarhični lestvici že tako nižje od ljudi, ki smo jih že izgubili.
Mislim, da je bilo kmalu po maminem pogrebu. K meni je pristopila ženska, ki sem jo videla prvič v življenju. Segla mi je v roko in mi povedala, da je poznala mamo, mene pa se spomni kot majhne deklice. Izmed vsega, kar mi je takrat povedala, mi je najbolj v spominu ostalo, ko mi je rekla – boste videli, stvari se bodo v vašem življenju ekstremno spremenile. Nekateri ljudje se bodo odstranili iz vašega življenja, vi pa boste takšne in drugačne situacije sprejemali veliko drugače kot ste jih prej. Ne boste se veliko sekirali za tuja mnenja. Po nekaj mesecih lahko zatrdim. IMELA JE PRAV. Se zaradi tega počutim slabo? NE. Zakaj ne? Ker se vse v življenju zgodi z razlogom. Vsi tisti, ki v našem življenju namenoma ne ostanejo, zagotovo ne ostanejo brez razloga. In ob težkih situacijah, kot sem jo imela sama, človek spozna resnico o ljudeh. Spozna prave obraze in spozna, kdo ima jajca. Kdo ima jajca, da je priča tvoji preobrazbi. Kdo si upa iti s teboj čez dobra in slaba obdobja. Spoznaš ljudi, prijatelje, za katere si mogoče nikoli ne bi mislil, da se ti bodo izkazali v takšni luči. Da se ti bodo približali ali da bodo ostali s teboj, ne glede na to kaj se ti je zgodilo. Ki bodo ostali s teboj zaradi TEBE. Ki te ne bodo obsojali, ne bodo te krivili in ne bodo iskali napak. Ne bodo se sramovali prijateljstva s teboj ampak bodo ponosni, da po vsem kar se ti je zgodilo, še vedno trdno stojiš na nogah, tudi, če kdaj nisi najboljše volje in tudi če kdaj zaradi osebne stiske nisi najboljša družba.
Stali bodo ob tebi, ko je najhuje in tudi takrat, ko bi že moral biti “okej” – pa še nisi.
