Dogajanje na oddelku srčne kirurgije v ljubljanski pediatrični kliniki spremljam šele zadnje leto in pol, odkar sem kot novinarka še bolj vpeta v dnevno informativo. Že po prvi novinarski konferenci mi je bilo jasno, da ima klinika bogato zgodovino nesoglasij v razmerju vodstva do zaposlenih. Zapustilo jo je vrsto strokovnjakov, izvrstnih srčnih kirurgov. Odgovori na vprašanja, zakaj so odšli in službo poiskali drugje, so si podobni kot jajce jajcu – neustrezni delovni pogoji. Ne bom se strokovno opredeljevala glede te teme. Glede na to, da sem ugotovila, da so spori in zdrahe na omenjeni kliniki že večkrat polnili medijski prostor, zagotovo nimam niti dovolj znanja za to. Se pa lahko na tem mestu vsi skupaj vprašamo, zakaj Slovenija v takšni delovni klimi ne more nikoli postati druga Švica. Vprašanje, zakaj iz države bežijo dobri kadri, pa je medtem že prevzelo retorično obliko.
V naši državi je pridnim ljudem onemogočen razvoj in napredek. Prav nasprotno, zdi se mi, da strokovnost, zagnanost, hitrost, iznajdljivost, natančnost, odgovornost do dela sploh več niso vrline, ki bi jih delodajalci cenili. In zavoljo političnih igric, prenapihnjenih egov, nestrokovnosti in še česa, je po moji oceni seznam sposobnih ljudi, ki so jih razna vodstva javnega aparata nagnala iz javnih ustanov, srhljivo dolg. Tudi v zasebnem sektorju ni bistvene razlike. Če danes zagnano in odgovorno opravljaš svoje delo, bodisi kot učitelj, vojak, gasilec, trgovec, natakar, medicinska sestra in še bi lahko naštevala, si če ne že drugače, zelo razočaran, ko dobiš v roke plačilno listo. Tvojega truda, znoja, žuljev, naporov in predanosti tam pač ni za opaziti. Le peščica delodajalcev ceni svoje zaposlene in njihovo delo. Večina jih pri zaposlovanju zasleduje le nekaj ciljev – da si zdrav za delo, da lahko veliko delaš in da na mesec malo staneš. Razmišljam res pavšalno, vem, in izjemno vesela sem, da so med delodajalci tudi zares svetle izjeme. Sočasno sem izjemno hvaležna tistim ljudem, ki svoje delo kljub temu, da ni cenjeno, kot bi moralo biti, opravljajo predano še naprej. Če njih ne bi bilo, bi vrata marsikatere ustanove, trgovine, pisarne, kmetije ali katerega drugega delovnega okolja več ostala zaprta.
Ceno sistema, ki ovira pridne ljudi, ki želijo delati in se ob tem razvijati, preprosto ne omogoča dobrih delovnih pogojev, plačujemo mi državljani . Izguba bližnjega je ena najtežjih poti, ki jo bomo morali vsi, ki nekoga imamo, slej ko prej prehoditi, če nas ne bo lastno življenje seveda prehitelo. Če je ta bližnji tvoj otrok pa je po pričanju vseh, ki jim je življenje naložilo to kruto pot, ena sama bolečina, ki se je ne da opisati z besedami. Ko se zaveš, da bi tvoj otrok lahko bil živ, če bi v ustanovi, ki si ji zaupal življenje svojega otroka, v preteklosti znali ceniti izvrstne strokovnjake, si lahko preprosto samo še bolj razočaran. Ne bom si dovolila ugibati o tem, ali bi bili operaciji uspešni in bi bila mala sončka še živa, če bi vodstvo uspelo zadržati izjemne srčne kirurge, ki iz klinike odhajajo kot po tekočem traku. Se pa lahko vsi skupaj vprašamo, kakšno kvaliteto življenja pričakujemo, ko pa živimo v dobi zaviralnega delovnega okolja, ki je v Sloveniji zakoreninjeno tako v javnem kot zasebnem sektorju. Ne upam si ugibati, koliko izjemnih strokovnjakov, ki so odšli iz Oddelka za srčno kirurgijo Pediatrične klinike v Ljubljani, je morda odšlo zaradi parih določenih egov in preslabega plačila. Tudi tisti ljudje, ki pravijo, da v službo ne hodijo zaradi denarja, temveč zato, ker je to njihovo poslanstvo, imajo poslanstvo, ki je nagrajeno z denarjem. Vsi plačujemo blago, storitve, davke in trošarine na vsakem koraku, zato vsi delamo za denar, ki nam plačevanje le-tega v osnovi sploh omogoča.
Splošno znano je, da Slovenci veljamo za pridne in delovne ljudi. Želim si, da bi v tem prepričanju živeli tudi moji vnuki, če jih bom kdaj imela. Se pa sprašujem, če bo čez 20-30 let še toliko pridnih delavcev, ko bodo v pokoj odhajale generacije, ki so kljub temu, da njihovo delo nikoli ni bilo cenjeno, kot bi moralo biti, vztrajali v prepričanju, da mora biti delo narejeno. Hkrati pa bi se moral vsak posameznik v tej naši prelepi deželi vprašati, kako lahko sam pripomore k izboljšanju stanja. Že s tem, da sposobnih ljudi ne oviramo na poti, temveč jih vzpodbujamo bi veliko pripomoglo. Res je, da imajo zahvale, pohvale in dosežki izjemno vrednost, se pa po drugi strani na žalost ne morejo uporabljati kot plačilno sredstvo. Najbolj žalostno pa je, da ne glede na to koliko se ženemo, iz dneva v dan le stežka preživimo v času, ko je preživetje postalo nesramno drago. Za vse več ljudi, ki že dalj časa komaj shajajo, pa vsak dan predstavlja nov izziv.
Viri slik: Pinterest
